Angeli, tetovaže, psihični bolniki in hormončki oz. pogled na Katrino aktualno branje
V poplavi raznovrstni knjižnih recenzij in predlogov, ki se jih (kot z veseljem opažam v službi) prav pridno poslužujete in jih čisto resno jemljete, vam tokrat v branje ponujam mnenje o knjigah, ki so trenutno na moji knjižni polici – večine od njih ne boste nikoli prebrali, se pa zna zgoditi, da vas vendarle privabim k branju vsaj ene ali dveh.
Pa pojdimo od najtanjše k najbolj debeli: Po službeni dolžnosti se spopadam s prebiranjem knjige Cvetke Bevc, z naslovom Desetka, ki jo – v okviru vseslovenskega projekta Rastem s knjigo- prebirajo dijakinje in dijaki prvih letnikov slovenskih srednji šol. Opažam, da sem za to tematiko že resnično prestara – pri knjigi me moti prav vse: težave junakov se mi zdijo malenkostne, njihovi notranji boji smešni, zaljubljenosti otročje, da o njihovem jeziku oz. izrazoslovju sploh ne izgubljam besed. Me je pa totalno navdušila poezija ta-iste avtorice:
»Najprej škrtne vžigalnik. Pred mano zapleše roka.
Plamen. S tanko kožo in pogrizenim sredincem.
Prižgem cigareto. Skupaj z radovednostjo.
…
Povlečem vase bojazljivost. Kdo si?
Mladenič? Starec? Nosiš prstan? Imaš kožo?
Aktovko? Spomine? Nove skupne stvari?
Cigareta oznanja rakce v omaki. Pacifizem. …«
(Cvetka Bevc: Odbleski, 2009)
No, tole je bila knjiga po službeni dolžnosti – za sprostitev možgančkov in za crkljanje male notranje divjakinje pa sem se potopila v fantazijski svet Laini Taylor in njene prve knjige trilogije Hči dima in kosti. Ker sem pričakovala povprečno branje, me je bogastvo jezika pozitivno presenetilo, osebnosti (in tudi opis videza) glavnih junakov so me pritegnili, povsem pa so me navdušili opisi kraja dogajanja-Prage. Gre za (že neštetokrat) zapisano in secirano zgodbo o ljubezni med nesmrtnikom (tokrat v podobi angela) in smrtnico (ki to konec koncev sploh ni), o boju med dobrim in zlim, s poudarkom na družinskih, prijateljskih in partnerskih odnosih. Že brano/videno, a prikazano v novi preobleki (nikakor se ne morem znebiti podobe potetovirane modrolase glavne junakinje) in postavljeno v eno najlepših evropskih prestolnic, mi je kar malo pisano na dušo!
Pa smo pri koncu – najdebelejše in tudi vsebinsko najtežje z moje knjižne police: klasično delo Zločin in kazen Dostojevskega. Da ruske pisatelje in pesnike obožujem, že veste in ker sem se temu večnemu psihološkemu romanu že predolgo izogibala, mi ni preostalo drugega, kot da sežem po njem in se lotim branja! Ne bom preveč razglabljala – vsebina vam je znana, konec zgodbe tudi, o Dostojevskem pa ste tudi že slišali marsikaj. Res pa je, da sem šele na polovici knjige. … A mi je všeč! Prefinjena. Slastnega jezika in besed. Pisana na razklano notranjost sodobnega posameznika. Zgodba o temačnih mislih in ljubezni, ki vedno premaga zlo. Ah…
Na branje vam želim! Mwa!
Katra
3 thoughts on “Angeli, tetovaže, psihični bolniki in hormončki oz. pogled na Katrino aktualno branje”
Ena izmed mojih najljubših knjig (top 10), prebrala sem jo dvakrat. Kak mesec nazaj pa sem gledala še film, ki je bil dober ampak slabši od knjige 🙂
Žal zadnji dve leti ne berem dosti- ampak predvsem literaturo za faks,
mogoče bi morala ponovno začeti ( ne mogoče ampak sigurno) najbolje pri kakšnih stripih, ki sem jih pa itak prebrala že stokrat 🙂 Kakšen Miki Muster, Asterix Obelix potem pa kakšen večji zalogaj 🙂 Že par mesecev sanjam o Byronu in Edgar Allan Poe-u, pa trenutno žal nisem vpisana v nobeni knjižnici razen fakultetni pa ju prebiram kar na netu
Drugače pa zelo lušten blog,
lp, Sara
O, Sara, me veseli, da ti je všeč :))))))))))) Tudi v trboveljsko knjižnico te ni in ni 🙁 Pridi kaj na okrog, pa ti bom kaj luštnega poiskala! K.
vem, žal ja, trenutno nimam nikjer članarine :- / si morm zrihtat čimprej, sam problem je ker sem cele tedne v ljubljani, kakšna pa je članarina za študente ?