V kolikor človek realizira samega sebe le skozi oči drugih in obstaja le v pogledu drugega, nočem videti sebe, kot me zaznavajo drugi. Če pa bodo pogledi in misli drugih, dali mojim idejam, življenju in delu smisel, polet ter zagon, potem bom odblesk v njihovih očeh občasno vendarle poiskala. Kdo sem torej jaz v očeh drugih?
Trenutno sem najbolj obremenjena s podobo matere v očeh moje navihanke: Sem ljubeča mami? Sem tečna mami? Sem grozna mami? Sem mami, ki jo imaš vedno rad? Sem mami, na katero bo moja nekoč-bo-najstnica ponosna? Vem, da imajo vsi otroci fazo upora, neubogljivosti, trmarjenja in metanje sebe ter stvari na okrog, a sem bila prepričana, da je to faza, ki jo bomo mi doživeli kasneje ali pa sploh ne. Ker jaz sem vendar mami, ki se pogovarja in dogovarja, zahteva pa le, kadar je absolutno nujno. Takrat ne popuščam. In sem mislila, da to veva obe. Pa sem se očitno zmotila. Saj sva trenutno v razmerju merjenja moči – katera je bolj vztrajanja, katera bolj trmasta, katera bo prej “popizdila”, katera se bo po izbruhu prva opravičila? Mirno lahko rečem, da so priročniki za vzgojo “lari-fari” oz. da jaz (še) nisem naletela na uporabnega.
Kako me vidi on, ki se ob celotni domači ženski scenski postavitvi drži modro ob strani? Sem še vedno divja rdečelasa najstnica, s katero je šel prvič čez vikend na morje? Sem ohranila delček tiste upornosti? Želim si, da bi temu lahko pritrdila. A vem, da sem se močno spremenila. Bolj temeljito, bolj v podrobnosti, kot on. Kljub temu, da mu ves čas “mečem pod nos”, da se je spremenil on. Da ni več divjaški skejter, s katerim sva (pila), se smejala in modrovala do jutra in čez. Vem, da me vidi, doživlja, čuti kot tisto, ki je vredna zaupanja. Kot stalnico, kljub moji nepredvidljivosti. Sposobno. Drzno. Ne ravno pogumno, a radovedno. Občasno pravo babjo hudičevko (v absolutno negativnem smislu tovrstne oznake). A vedno kot mamo, kot se šika. He he, no, vsaj eden.
Občasno, ampak res občasno me mika, da bi se videla skozi oči obiskovalcev in uporabnikov naše knjižnice. Sem tista, ob kateri se že na vratih obrnejo, ko me zagledajo za pultom? Sem tista, z dobrimi bralnimi idejami? Sem tista, s katero je tako “d best” počvekati, da se me splača peljati še na kavo? Sem “ta tečna ali “ta fajna”? Skoraj prepričana sem, da sem tista, ki veliko ve, ker veliko bere in je zato z njo “d best” počvekati, na kavo pa tako ali tako nikoli noče! Da si ne bi razbila te (prelepe) self-thru-theeyes-of- theothers, podobe, radovednost/željo hitro potlačim. Če se res ne morem upreti, pa vprašam! 🙂 Se vam še ni zgodilo? Premalo prihajate v našo knjižnico! 🙂
Kako me vidijo prijateljice in prijatelji, seveda vem. No, vsaj mislim, da vem. Sem dobra prijateljica, ki pa ji vedno, vedno, vedno primanjkuje časa. Posledica tega so: zelo aktivna Facebook&Twitter računa, povečano število sms-ov, kakšen jezno-užaljen klic tu in tam, veliko manj popitih kav (da o Martinijih sploh ne govorimo) in absolutno zanimive teme in čveke, ko se nam le uspe dobiti. Tudi v primeru videnja sebe v očeh mojih naj naj naj punc in fantov, je bolje ne-vedeti vsega.
Me pa že od nekdaj zanima, kako me vidi neznanec, še bolje neznanka. Nekdo, ki me zagleda/pogleda prvič. Obožujem trenutke/minute, ko grem lahko na kavo/pijačo/cigareto sama – takrat lahko opazujem ljudi, ki hodijo mimo/blizu sedijo ali stojijo. V glavi vedno ustvarjam njihove življenjske zgodbe. Jim diktiram srečanja, zmenke, usode. Namišljam njihovo preteklost in prihodnost – ujeti v trenutek sedanjosti so tako krhki, nedolžni. Nezavedajoč se filmov v moji glavi, bežijo mimo. Riše kdo podobno zgodbo o moji usodi, ko se zamišljena počasi sprehodim ali nervozna divje odbrzim mimo?
Rada vas imam, ker sem (tudi) zaradi vas, to kar sem in takšna, kot sem. Sebi sem všeč. In sem za to hvaležna (tudi vam).
