Veste, zelo zelo me razjezi, da v teh dneh, v današnjem svetu, še vedno obstajajo posmezniki, ki so prepričani, da knjižničarji v službi izposojamo knjige in le-te prebiramo. Samo to, seveda! Vem, da ne mislijo/te tako vsi, a jih/vas je še vedno preveč! Zatorej tale zapis, ki ga lahko vsi, ki ste seznanjeni z vsemi projekti in razpisi, ki mi dihajo za vrat, kar preskočite. Za vse ostale pa je tu posplošena in hudo okrnjena, skrajšana predstavitev mojega tipičnega delovnega dne, ki ga lahko z lahkoto (in ob uporabi domišljije) raztegnete na teden, mesec, leto.
Ob prihodu v službo najprej (še preden pristavim vodo za prvo dnevno dozo kofeina) izpraznim poštni nabiralnik in vpišem vse dnevno časopisje ter revije in to brez, da bi preletela vsaj naslovne novičke. Časopse in revije nato pridno zložim v predalčke, ki jih moram potem tekom dneva še milijonkrat pospraviti, saj naši pridni bralci niso tako pridni pri vračanju prebranega tjakaj, kjer so-le to vzeli. Pregledovanju novičarskih publikacij sledi kuhanje kofetka in sprehod z njim do delovnega kotička, ki je zasut z raznolikimi, večjimi in manjšimi, črno-belimi in barvnimi papirji, med katerim se (o, poglej poglej) najdejo tudi knjige. Ob kavici je prebijanje skozi to papirologijo bistveno laže – pregled različnih razpisov je -s klikanjem po medmrežju- sicer poenostavljen postopek, a prebijanje skozi obrazce in pogoje prebudi še tako zaspane možgančke. Z veseljem se vsakodnevno pripravljam tudi na klepete z literarnim gosti in knjižnimi navdušenci, ki se v naši knjižnici z menoj dobivajo in modrujejo vsaj štirikrat mesečno. Prebiram tudi gradivo, ki mi služi za osnovo prispevkov, člankov in razmišljanj o katerih pišem – vse seveda kot del redne službe in za nikakršen dodatni honorar, da ne bo pomote! Če sem nad tistim, kar preberem res navdušena in očarana, sledi še prostovoljni zapis na blogu. Dve urici mineta, kot bi mignil in že se znajdem za izposojevalnim pultom, kjer je moj dan odvisen predvsem od tistih, ki se znajdejo/te na drugi strani – nekateri ste “cukrčki za domov odnest”, druge bi najraje utopila v žlici vode, saj vas s pogledom (še) ne morem ubiti. No, mogoče pa še nisem bila nikoli dovolj jezna, da bi mi le-to uspelo – v kolikor se bo nekoč tamkaj znašel osebek, ki bo dovolj razburkal moje živčke, mi zna celo uspeti. Veste, v takšne stvari pač verjamete, ko preberete dovolj knjig z vsebino, ki se nanaša na takšne in podobne dogodke ali sposobnosti. Med tem, ko čakam, da bo v knjižnico priskakljal kdo, ki je branja željan, mimogrede pospravim police s knjigami, revijami, cdji in dvdji, vse to v skrbi, da boste kadarkoli brez težav sami našli tisto, kar boste iskali. Če mi ostane še kaj časa, pripravljam program posamičnih srečanj naše domoznanske skupine, bralnih skupin upokojencev in srednješolcev, noči, ko se v knjižnici prespi in dneva, ko podelimo bralna priznanja najmlajšim pridnim bralcem. Vmes odgovarjam na službeno pošto (in nikakor ne visim na FBju, niti ne na Twitterju in kar je še podobnih spletnih skupnosti), pripravljam in uskljajujem sodelovanja z drugimi občinskimi zavodi in društvi, vržem oko še na knjižne novosti (s katerimi pač moram biti seznanjena, v želji, da ugodim vašemu raznolikemu bralnemu okusu) in do konca popijem (ledeno) kavico. Uf! Takole! Pa sem izlila! 😉
Prijetno branje vam želim, tu in tam kakšen nasmešek in seveda zadovoljstvo ob spoznanju, da na račun države pade od mene tudi kakšen produktiven zadetek, ki nenazadnje razveseli vas ali vaše otroke in pripomore k splošni dostopnosti kulture!
P.S.: Pa hvala za pozornost!
