“In se zaziba daleč nazaj, plete in plete in srka svoj čaj.
Tiho kot nitka ji teče življenje, tiho zasipa ga zimsko sneženje.”
(Anja Štefan: Pesem o stari lisici)
Neverjetno, kako se včasih v življenju stvari prekrijejo, prepletejo, sovpadejo – slišim pesem, preberem knjigo, govorim s človekom: sami po sebi so točno tisto, kar rabim v prav tistem trenutku oz. odprejo pogled ali zaključijo meni ljubo misel o rečeh ali temah, ki se mi dogajajo prav tam in točno takrat.
Zimo imam rada že od kar pomnim – obožujem belo barvo, kljub temu, da je nikoli ne nosim: naravi se najbolj poda. Rada imam tišino, ki leže nad zemljo, ko nanjo padajo snežinke. Všeč so mi zadnji večerni/prvi jutranji sprehodi po nedotaknjeni beli pokrajini. Kajenje mi najbolj prija pozimi, ko je zunaj res mrzlo in mi rdijo nos ter prsti na rokah, iz ust pa se mi valijo oblakci cigaretnega dima in tople sape, ki v zrak rišejo pravljične podobe. Tudi knjige drugače dišijo v zimskem mrazu in človeška koža in martini in kuhano vino in kakav in poljubi in zrak in drevesa in mokri živalski kožuhi – vse diši drugače, prijazneje, topleje, varneje.
Naj bo zima, naj bo, a naj bo prijazna ljudem in živalim!