Stopa navkreber. Diha hitro, globoko, uživaje vsak vdih in izdih. Nasmeh na ustih in misel, da vsaka vaja iz dihanja pride prav. Strmi predse, le občasno ji pogled uide proti hribu pred sabo ali se spusti po dolini za njenim hrbtom. Narava okrog nje se prebuja – jablane delajo prve cvetove, nežni zeleni listi dihajo z vetrom, ki jih lahno ovija v pomladno melodijo. Dolgi lasje jo žgečkajo po obrazu in golih rokah. Okrog nje domačna lepota, v njeni glavi nešteto misli.
Ko je nazadnje stopala po tej stezi, leta nazaj, so bile njene misli povsem drugačne. Kako hitro minejo leta. Najstniško razposajenost je prekrila koprena izkušenj. Spoznanja, nova vedenja in obilo čustev so se prelila čez neizkušenost in krhkost. Lepoto njene doline, varnega kraja njenega otroštva, se pretresle spremembe – naravne, gospodarske, socialne, čustvene. Predrzno in pregloboko je v nedotaknjena zelena pobočja posegel človek – pohlepnež je v želji po bogatenju okrnil naravno lepoto, škodil materi Zemlji. A ona ne pozabi in slej kot prej vrne, se maščuje, pokaže svojo moč, ponos. Tudi v tej dolini so ljudje občutili strah pred njeno jezo in skorajda preživo izkusili njen bes. A bes naravnih sil ni zlomil klenih rudarjev in njihovih družin, k tlom jih je potisnil sočlovek. Nekdanjega knapovskega optimizma ni več, ostal je le ponos njenih ljudi. Zgodbe generacij, ki so v tej dolini črno zlato kopale z lastnimi rokami in vse naslednje rodove vzredile na od dela uničenih rokah, so se prepletle z optimizmom mladih, ki so svojo srečo iskali izven meja knapovske doline. Iskali, našli pa ne. In so se vrnili v znani objem kraja, ki veliko da, še več vzame. Tudi ona je odšla. Kot mnogi drugi. Na študij v Ljubljano. Laibach. Tako domače. A je vedela, da se bo vrnila takoj, ko bo mogoče – polna novega znanja, ki ga lahko položi v ta ljubi kraj, ki ga lahko nudi tem dragim ljudem. In zdaj je tu. Na poti proti vrhu, k rovu, jami, kjer je pred leti prižgala prvo cigareto, spila prve požirke kislega cenenega vina, se lepotičila s prijateljicami ob žepnih ogledalcih in soju vžigalnika, dobila prvi poljub in delila prve želje o tem, kaj naj bi ji življenje prineslo, kjer je prvič lovila v objektiv podobe svoje doline in na papir prelila prva občutja o rojstnem kraju in tamkajšnjih ljudeh. Srečni spomini so to. Spreleti jo tiha želja: naj ne minejo, naj se vlečejo in prenesejo optimizem v danes.
Dospe do vrha, rov je tik pred njo, vhod vanj zaprt z žičnato ograjo. Prav kot pred leti. V ograji luknja, ravno prav velika, da se prerineš skoznjo. Še vedno. Vstopi. Diha tiho in vleče na ušesa jamske zvoke. Temo razsvetli z lučjo ekrana mobitela. Iz rova veje vonj vseh, ki so v njem nekoč delali, živeli, sanjali, trpeli, umirali. Nosi tisoče davno porojenih, a nikdar izživetih sanj in upov, misli, idej, hotenj ter ščepec skrivnosti. Za hip se ji zazdi, da sliši korake, drobne, tihe, previdne, a ko spusti pogled, vidi samo temo. Iz torbe vleče fotoaparat, trenutki minevajo ob sestavljanju in nameščanju objektiva.
Drobni, previdni koraki se približajo. Premik za premikom. Hop in skok na strop. Malo bitje neznanko najprej dodobra ovoha, jo obkroži, si jo natančno ogleda. Vsa čutila malega jamskega škrata (med knapi Perkamendeljc imenovanega) so izostrena. Dekletov vonj mu je znan, videz všečen, bitje njenega srca toplo, nežno in tako domače. Ko je pred leti prvič stopila v njegov rov, je dišala povsem enako – po upanju, željah, veselju in prihodnosti. Pobrska po njenih žepih. Včasih je imela v njih male zaklade: bombone, žvečilke in močne cigarete. Danes so žepi prazni. Perkmandeljc se razočarano umakne, žalostno si popravi zeleno kapico in ne bodi len že brska po torbi s fotografskim materialom, ki dekletu visi čez ramo. Tukaj ima škrateljc več sreče: v žepe svoje zelene suknjice natlači po meti dišeče žvečilne gumije in na pol pomečkano, komaj še celo in uporabno tanko cigareto. Veselo skoči na tla in pred mladenko pohiti po opuščenem rudniškem rovu. Občuti njeno razpoloženje: veselje, da je vendarle prišla, in zaznavo, da se je odločila prav. Dekle se ustavi, Perkmandeljc tudi. Hip zatem po jami zadoni tleskanje fotografskega sprožilca, šibka luč osvetli prazne stene rova, groba jamska tla in klavstrofobično nizke strope. Jamski škrat se nasmehne – vendarle bo odnesla te podobe zanamcem. Vedel je, da se bo dekle vrnilo. Takšni se vedno vrnejo. Vleče jih domov, h koreninam, kljub varljivi minljivosti domačne varnosti. Mladenka preneha s fotografiranjem, pospravlja opremo in se počasi obrača k svetlobi izhoda iz jame. Perkmandeljc se zadovoljen z ulovom njenih žepov in tudi sam s seboj oddaljuje. V brado si mrmra škratovsko poskočnico, premišlja o vseh željah in usodah, ki so se odvile pred njegovimi očmi. O vseh solzah, potu, ostankih oblačil in kože, ki so za vedno spremenili sestavo grobih jamskih tal. Z odprtimi očmi podoživlja vse štrajke in zmajuje z malo glavo ob spominu na vsakokratno kratkotrajno zmagoslavje rudarjev. Vedno znova prelisičenih, izkoriščenih in pregnanih nazaj v nedrja matere Zemlje. Ponavlja vse tuje misli in želje, ki so za vedno ostale v temnih rovih, razkrite le njemu, varuhu knapovskega izročila. Pomniku njihovih dni, dela, poguma. Perkmandeljc se vrača v temo, h koreninam, v spanje. Preden povsem ponikne v temi, mu skozi možgane šine hipno spoznanje, da se bo mladinka vrnila. A ko bo prišla, ne bo sama. Jamski škrat uživaško rigne, hipoma zardi, a se v trenutku spomni, da je sam. Sam že leta in leta. In da bo tako tudi za vedno ostalo. Riga lahko po mili volji. Uide mu smeh in že ga pogoltne rov.
Dekle na ekranu fotoaparata preveri podobe, ki jih je ujelo – zadovoljna z njimi in s svojo odločitvijo, da se spet poda v rov, se odpravi na prosto, na sonce, k svetlobi, v nov jutri. Pospravlja svoje stvari, skozi misli ji tečejo podobe dedka, ki prihaja z nočne izmene v jami, njegove temne kože, prašnih oblačil, raskavih dlani, ki so jo dvignile visoko pod strop. Prebliski še vedno prisotnega veselja, da ji je babica dovolila ostati budni in pričakati prihod moža, ki je bil njen svet. Zgodbe, ki jih je pravil, se v njenih spominih prepletajo s podobami knapovskega okolja, v katerem je odraščala in ga srkala z vsemi čuti: sirena, ki je naznanjala začetek dela in izmeno v jami, vozički, polni premoga, delavske kolonije (polne bolj kot ne nenehno lačnih, a igre vedno željnih otrok), večeri ob petju in harmoniki, iskreče oči ob prvih pomarančah in še bolj ob prvih narabutanih jabolkih. Tudi trpke podobe so vmes: razjarjeni obrazi med štrajki, trudna telesa ob koncu šihta in prestrašene oči ob vedno prepraznih shrambah. Podobe izrine iz misli in se začne počasi spuščati v dolino. Pogled ji zaobjame zelena pobočja, tu in tam presekana z rjavkasto obarvanimi izkopi ter visoko v zrak štrlečimi industrijskimi ostalinami nekdanjega rudarskega vsakdana. Kruto je vanje posegel človek s svojo željo po kopičenju bogastva. Klance so sicer pogozdovali, a sadje njenega otroštva bo vedno bolj sladko kot plodovi materi Zemlji umetno vsiljenih dreves. Rada ima ta pobočja, ta kraj, to mesto. Iz nje je izvabilo najboljše – strast do nizanja besed, ohranjanja in podajanja zgodb tega davno zamrlega industrijskega okolja, lovljenje teh ostalin človeških usod: volje, moči in poguma.
Prve hiše jo sprejmejo v svoje domačno zavetje in jo sunkoma potegnejo v sedanjost. Modrina neba se skriva za opečnatimi strehami nekdanje rudarske kolonije. Potepuški muc se umiva na soncu in kradoma spremlja njene korake. Z rutami pokrite glave starih ženic kimajo v pozdrav dekletu, ki je to področje neštetokrat prehodilo z dedkom in babico, kimajo nekdanjemu brezskrbnemu otroku, sramežljivemu dekletcu, podivjani najstnici v njej, kimajo mladi ženski, ki je iz vseh teh bitij zrasla, prikimavajo tej odrasli osebi, ki jo poznajo, ženski, ki nosi s seboj preplet knapovske trdote in hkratne nežnosti. To pač je. Tako se dojema. Takšno se sprejema in se ima rada. Ženska, ki nosi spomine. Varuhinja preteklosti. Ona.
Zvok zvonjenja mobilnega telefona ustavi njene korake. »We rise, we grow. We walk and we stand tall. We never fall. As big as the sky. As far as the dawn. We walk. And we do not fall,« bučijo Laibach in spet kličejo spomine. Mala Ona v njeni maternici se premakne v ritmu znane glasbe. Oživi. Zapleše v veselju do porajanja, življenja, hotenja, iskanja. Nenadni premik malega bitja v njej odpihne daljne trenutke proč. Seže v torbo in željno utiša nesojene trboveljske napovedovalce prihodnosti. Glas na drugi strani ji prikliče nasmeh in z nežnim »Prosim?« se na glavo požene v prihodnost v troje.
