Koga ali kaj najde lepa beseda?

Odprla sem s.p., no popoldanski s.p., da ne bo kakšne čudne pomote. Pa tale zapis ne bo reklama zanj, niti ne bo kanta za besedovanje vseh, ki se bodo morda spet pridušali, da kako je pa meni v življenju lepo in lahko in oh in sploh. Ne, nič od tega. Odločila sem se namreč, da bo tale moj popoldanski s.p. namenjen ubadanju z besedami, stavki, mislimi, lepo povezanimi v smiselno in krasno zapakirano celoto. Predstavljenimi javno ali le zašepetanimi na uho, zapisanimi na papir ali poslanimi v vozlišča in pletišča svetovnega spleta.

Skratka, besede. Razmišljala sem torej o besedah. O tem, kakšno moč imajo. Kako lahko z  njimi ranimo, a tudi celimo, nežimo in vežemo. Lahko so izgovorjene, zapisane ali nakazane z gibi rok. Lahko so neizgovorjene – rojene in preminule le v naših mislih. Lahko so zašepetane ali izkričane. Lahko so dobre, slabe, nežne, grobe, spolzke, zahrbtne in vse vmes. Nekateri jih raje dajejo kot prejemajo. Eni imajo z njimi kar naprej težave, drugim se kar usipajo z jezikov. Besede pričenjajo ali končujejo spore, celo vojne. Besede krojijo usodo posameznikov, a še pomembneje, vplivajo na sedanjost in prihodnost celotnih skupnosti, narodov, planeta/ov.

Besede so pomembne. Tako pomembne, da je z njimi treba ravnati pazljivo. Pa ne v smislu tega, da z njimi skoparimo. Ne, ne. Treba je premisliti preden jim damo ali izvržemo. Premisliti o tem komu in kaj želimo sporočiti. Komu in kaj želimo dati tisto, kar nosimo v sebi. Besede so vendarle del nas, živijo v nas, se v nas rojevajo in kotalijo iz naših src in ust. Nepremišljene lahko ranijo, poškodujejo, uničijo. Včasih pa v naših telesih, duši celo preminejo. In tudi takšne mrtve, še naprej delajo škodo. Tako pomembne so, te drobne zloženke iz črk,  a v teh časih tako malo cenjene. Največkrat zmetane skupaj, da njihov pomen ni jasen niti tistim, ki jih izrekajo ali zapisujejo. Gosto tkane, da je njihov pomen zamotan ali pa ga sploh ni in njihova zamotanost ta neobstoj le skriva. Besede. Besede. Besede. Tisto največ, kar lahko lepega damo sočloveku, kadar mu želimo dati ali delati dobro. Zvoki in znaki, ki so, ustvarjeni in podani s strani najpametnejših, najliričnejših, najnaprednejših, najmodrejših žena in mož ljubkovali oči, ušesa in duše neštetih. Besede, ki so mnoge pahnile v grobove, spet druge povzdignile na vrhove.

Besede, ki so, kot sem že zapisala, danes premalo cenjene, podcenjene in se od njih zelo težko živi. A jaz sem, kot toliko junakov, ki so jih ustvarile besede (zadnji med njimi je seveda Seth iz knjige Več kot to Patricka Nessa), pičila z glavo naravnost skozi zid. In bom seveda potrebovala kakšno vzpodbudo, pohvalo ali celo poslovno ponudbo z vaše strani. Prijazne besede torej. Vaše besede. Da bom lahko svoje besede še naprej nizala z veseljem, optimistično in vse do konca.