Da ne bom samo jamrala, še en pozitiven, optimističen in na sploh dobrovoljen zapis o tem, kako sva se zabavali, ko sva pekli kruh. Kruh iz brezglutenske moke (Schar, tip B) sva sicer pekli že prej, vedno v kruhomatu – saj je bil dober, ampak skorja je bila vedno zelo trda in že naslednji dan se je drobil… Potem pa sva se nekaj dni nazaj stiskali na kavču in brali Svetlanino Pekarno Miš maš. In sva cedili sline ob opisu dišečega kruha in žemljic in rogljičkov z nadevi in piškotov. Ah… Ko sva prebrali do konca, pa pravim mali, kaj če bi tudi midve poskusili speči žemljice. Seveda je bila takoj “za” in sva začeli. Uporabila sem kar recept, ki ga imam za pripravo kruha v kruhomatu: 500g moke (jaz sem dala 400g moke brez glutena ter 100g koruzne moke), 500ml mlačne vode, vrečko suhega kvasa (brez glutenski, Schar), 3 žlice olivnega olja, 3 ščepce soli). In je mala mešala in gnetla in gnetla. Vse je bilo zoprno lepljivo, več moke pa nisem hotela dodati, da ne bi bil kruh trd kot kamen. Pa sva rekli, da kar bo, pač bo in dali kruh vzhajati. Kar na radiator, v pokriti posodi. Po pol ure (vzhajal je krasno, zrasel več kot za polovico) ga je mala pregnetla še enkrat – spet ista zgodba: vse lepljivo. In sva ga dali spet vzhajati. Spet je masa lepo narasla, a se še vedno lepila kot strela. Potem sva testo kar trgali in za pest velike kupčke polagali na peki papir. Nastalo jih je šest. Malo sem jih še oblikovala z lopatko, da ni vse štrlelo in hitro v pečico. Za 35 minut, na 220 stopinj. Po dvajsetih minutah je mala žemljice namazala še z olivnim oljem in hajdi! nazaj v pečico. Bolj sploščene so bile, a so strašno lepo dišale. Še vroče sem zavila v moker servet in pustila, da so se ohladile. Bile so dobre, no, odlične. 🙂 V sredini mehke, a skorja je bila kar malo preveč trda. Mala se tudi temu ni pustila motiti in je v njih, še toplih, namazanih s kokosovim maslom, uživala kot mala princeska.
Nekaj dni kasneje sva peko ponovili, le da sva se odločili, da bova namesto žemljic spekli en sam hlebček. Recept sva uporabili enak, le da sva dodali še riževo moko: 400g brezglutenske moke + 50g koruzne moke + 50g riževe moke (in še 500ml mlačne vode, vrečka suhega kvasa, 3 žlice olivnega olja in sol). Spet je mala mešala in gnetla in bila zraven vsa rdeča v obraz, a tako dobre volje, da ji (vsej popacani z moko in lepljivi od koščkov testa, ki so ušli iz posode) nisem mogla prepovedati, da bi nekaj koščkov vtaknila še v usta. Testo je bilo spet izredno lepljiov, a kaj potem. 🙂 Spet je testo vzhajalo pol ure, spet sva ga še enkrat pregnetli in še enkrat pol ure vzhajali, nato pa kar “kipnili” na pekač s peki papirjem. Spet sem ga pogladila z lopatko, dvakrat zarezala (kot se za pravi hlebec spodobi) in hitro v pečico. Spet na 220 stopinj, le da tokrat 45 minut. Vmes sem ga dvakrat izdatno namazala z vodo (je pomagalo, skorja je bila ravno prava mešanica hrustljavosti in mehkote) in enkrat z olivnim oljem. Spet je božansko dišalo, a sva se premagali, da nisva pojedli kar takšnega, naravnost iz pečice. Hlebček je romal v mokro brisačko, midve pa sva se med njegovim hlajenjem namočili v kadi in čisto dišeči prišli k pravi kraljevski pojedini. No, midve priporočava in upava, da vam bo recept prišel prav! Dober tek!
