Vstajam zgodaj in vsakodnevno užijem umirjenost jutra, ki nežno prebuja, daje mislim prosto poti in me neži – vse, v slabe pol ure, preden se prebudita moja dva. Te minute si redno jemljem le zase – za dišečo kavo, sladko marmelado na toplem kruhu, nekaj strani knjige/zapis ali dva najljubših blogerk in blogerjev. Po takšnih jutrih sem boljša – bolj umirjena, radostno čakajoč, kaj bo prinesel dan. V takšnih jutrih skušam biti hvaležna za vse, kar imam in to hvaležnost prenesti v dan, teden, mesec. Včasih mi celo uspe. A so dnevi, ki sledijo nočem, ki jim tudi najpočasnejša jutra niso kos. To so jutra po neprespanih nočeh, ko je mala spet 12 ur nenehno praskala svoje alergijske izpuščaje. To so jutra, ko je noč budila strahove, ki jih je prineslo moje novo delovno mesto. To so jutra, ko je noč minila v premetavanju, vlažnih rjuhah, bolečih vratovih in zategnjenih mišicah. To so jutra, ki sledijo nočem, ko mi gre vse na živce – praskanje, premetavanje, smrčanje, misli, ideje in še posebej jaz sama.
Nekako verjamem v kar nekaj newageevskega balasta: v povezovanje z otrokom, v karmo, v osredotočanje na danes, v pozitivne posledice umirjenosti in kot takšna, na pol verujoča hiperaktivna, polno zaposlena in še mama, sem (kot otrok) verjela, da bodo izzivi mojega novega delovnega mesta prinesli same dobre stvari in da bom z njimi zrasla, se izoblikovala, se umirila in našla čas za vse, kar mi ogromno pomeni. In po newageevsko bi to moralo pomeniti tudi manj alergijskih izbruhov, več mirnih noči in še več mirnih juter. No ja – vsi vemo, kako je z realnostjo: največkrat je svetlobna leta daleč od pričakovanj, sanj in želja. Tako sem se danes prikotalila v še eno nelepo jutro, ki ga je zakrivila prepraskana, neprespana, čudnih idej in črnih sanj polna noč. Ampak, ker sem karakter, večna optimistka in sem takšnih noči že navajena, sem si skuhala malo močnejšo kavo, marmelado in kruh zamenjala za cigareto (evo, se bom lahko to noč sekirala) in se prepustila branju blogov. Usoda! Naključje? Naletela sem na zapis zelo ljube avtorice Petre Greiner in se čudežno prizemljila. Če uspe njej, ki je (tudi) mama zelo posebne punčke, če uspeva vsem, ki v življenj nimajo sreče, če uspeva tistim, ki lahko o življenju, ki ga živim jaz le sanjajo oz. jim je absolutno nepredstavljivo…. Kdo hudiča sem jaz, da se bom pritoževala čez neprespano noč, čez nepravično usodo, ki nam je nakopala alergije, čez odločitev, ki mi je prinesla nove izzive, čez tisto ljubezen, ki mi je nakopala hipersmrčečega deloholika? Kdo sem?
Sem marsikaj, a danes sem Hvaležna!
