Zakaj sem pomila po tleh, namesto da bi pisala knjigo…

Danes sem po dolgem času popoldan sama doma in prosta vseh obveznosti. Ker si po tihem mislim, da mi takšno uživaško, dela prosto popoldne tu in tam pripada, sem si na poti domov na delovnem mestu nabrala bralno zalogo, se zavila v najljubšo pižamo in zavlekla v domači bralni kotiček. Ah, užitek! Ne, ne, ne! Pri meni nič ne gre tako lepo in enostavno: vsaka izmed knjig, ki sem se jih lotila, je imela kakšno napako in me nikakor ni pritegnila. Čisto na koncu sem prišla do ene, ki sicer ni obljubljala veliko, vzela sem jo bolj “da povoham”, kaj je tisto kar ljudje tako radi berejo in so za to buklasto lepotičko pripravljeni stati v dolgi knjižnični vrsti… No, knjiga je po mojem mnenju še ena v nizu instantnih priročnikov v stilu “pomagaj si sam”, obogatena z osebno zgodbo, tokrat iz slovenskih logov – več pa ne napišem, da me ne bodo avtorica ali kateri od njenih oboževalcev gledali po strani. 🙂 Me je pa do živega požgečkal stavek, ki pravi, da naj točno ta trenutek odložimo knjigo in začnemo delati tisto, kar smo si od nekdaj želeli, a nikoli naredili – razlogi, zakaj tega nismo naredili, so po avtoričinem mnenju povsem nepomembni. In sem začela razmišljati, kaj je tisto, kar si res želim … Na počitnicah sem ravnokar bila – čeprav niso bile potepanje po eksotičnih otokih, vendarle štejejo; mož me obožuje, hčerka je skoraj idealen otrok (in tudi njene alergije so trenutno v okvirih normale) – torej imam želje po ljubezni, sprejetosti, oboževanosti in občutku kontrole zadovoljene; zdravje me nič preveč ne “matra”, svojo službo imam rada in tudi služba (beri sodelavci) imajo kar radi mene – sprememba delovnega okolja se torej ne obeta; lahko si sicer končno priznam, da ne maram in nočem voziti avtomobila in se zapeljem po rodnem kraju, obupno hoteč, da bi moj avto in jaz postala, če že ne eno, pa vsaj konkretno povezana, a ugotovim, da sem “žal” že v pižami. … Nekaj je očitno narobe z menoj – dolgo neuresničenih želja ni od nikoder! … Potem pa se mi posveti: v rokah držim knjigo, predstavnico vseh neštetih zapisanih tekstov, misli, idej in razmišljanj, ki jih obožujem, po katerih hlepim in se jih veselim vedno znova in se jih ne nasitim niti, ko me že stotič razočarajo s slabo vsebino, nevzdržnim besedičenjem ali slabim koncem… To je to! Rada bi napisala knjigo! Saj vsi poznamo floskulo, da v današnjih časih vsakdo, ampak res vsakdo, lahko napiše knjigo (koliko bo brana, če bo sploh izdana, tu nikakor ni pomembno) pa jo bom znala tudi jaz. 🙂 In nizam misli in zbiram ideje in si pripravim že idejni naslov in odprem prazni dokument v Wordu… In se zavem, da mi instantne rešitve nikoli niso bile po godu in mi pisane na kožo. Morda prav zato nimam velikih želja, ki bi se že leta valjale po kotičkih mojega srca in možganov. Morda sem res oseba, ki živi iz dneva v dan, prepričana, da če bo prijazna in delovna in resnicoljubna, ji bo ves svet ležal pred nogami… Morda. Konec koncev je pa tudi res, da enostavno obožujem svoj blog. In da je to dovolj. Da lahko tu izlijem vse svoje misli in občutke in želje. In da ga pišem, ko želim. In pišem o vsem o čemer želim – brez strahu pred kritičnim očesom bralcev, ki bi morebiti presojali ali so moji zapisi dovolj dobri, da lahko postanejo knjiga… Zaprla sem Wordov dokument, zaprla knjigo, ki sem jo brala (in me je napeljala na takšno noro idejo) ter v roke vzela cunjo, vodo in čistilo – pobrisala bom stanovanje in z njim počistila svoje misli, ideje in morda še kašno vejico v tem zapisu. Da bo vsaj danes vse tako kot je treba in bom jutri lahko razmišljala o novih norih idejah in morda iz kakšnega kotička privlekla “ne-instanto” željo, unikatno, neponovljivo, takšno, ki bo samo moja – potem jo bom iz dneva v dan “tiškala” in “nežila” dokler se ne bo omehčala in se izpolnila sama od sebe! 🙂