Pride obdobje, ko se večkrat na dan vprašam, če so me res morali vzgojiti v tako zelo prijazno, vljudno, vestno, popolnoma “nejebivetrsko” in absolutno odgovorno osebo!?!*?#$&*?!”!%&
Življenje (pa ne samo moje, tudi tistih, ki z menoj živijo, se družijo ali le srečujejo) bi bilo lažje, če bi tu in tam (kot najstniška smrklja) zajezikala tečnobam, ki mi občasno solijo pamet, odrezavo zabelila kakšno pametnjakovičem, ki modrujejo in svetujejo le zato, ker so starejši in iz vsakdana (z zvenečo brco v zadnjo plat) “šuknila” vse, ki okrog mene delajo samo navlako! V teh poletnih mesecih sem se namreč sama pri sebi (in nikakor ne na glas, kot bi se najverjetneje morala, da se ne bi počutila tako “ne-jaz”) jezila na toliko ljudi, situacij, stvari in dogodkov, da sem si šla že močno na živce: motili so me glasni in nevzgojeni cucki sosedov kampistov, na živce so mi šli 40 (in še malo) – letniki, ki ne bodo nikoli odrasli in morajo to dokazovati vsem okrog sebe, poleg vsega pa nikakor ne morem preboleti, da že dolgo nisem prebrala knjige, ki bi me res začarala. … Po neštetih poskusih pozitivne poletne samomotivacije in prepričevanja, da mi res nič ne manjka, sem si šla na živce še bolj! Zadnja faza! 🙁 Potem pa sem nenamerno odkrila čudežni recept, ki je vse postavil na svoje mesto: najprej sem se po dveh mesecih zadrževanja jeze, izpadov in solzic izjokala možu, ki začuda ni pametoval, modroval in blebetal, da to ni nič , ampak mi je skočil po cigarete in buteljko, pridno poslušal moje čustvene izbruhe in pobiral posmrkane robce ter me na koncu prijazno spravil v posteljo! <3 Za “piko na i” sem dan kasneje ugotovila, da imam poleg (skoraj) idealnega otroka in (skoraj) popolnega moža, tudi sodelavce, ki so “kot se šika” in prijateljice, ki so to z velikim P.
Prijateljsko-zakonska terapija je v dveh dneh povzročila, da brez slabe vesti neprebrane zapiram knjigo za knjigo, nepopito puščam zanič vino, jem samo sladoled in juhe, ne odgovarjam na sporočila in klice, jasno in glasno povem, kaj je treba narediti v službi in skrbim, da se tega vsi držimo ter tu in tam celo zelo pogumno obtožim “hipohondrstva” babico, ki gre s svojimi izpadi na živce celi žlahti… Za začetek čisto dovolj pogumno, odrezavo in jezikavo – kaj bo prinesla jesen, vedo pa samo knjige, ki jih pišejo v drugih svetovih.
Sama sem se s svojo vzgojo delno sprijaznila (še vedno gre sicer možno na živce mojemu dragemu, a o tem kdaj drugič) in sem (dnevno opazujoč, kaj vse sta mi moji močni ženski privzgojili in predali) odločena, da bom na svojo malo damo in bodočo razvajeno smrkljo prenesla vse pluse in minuse, dobro in slabo, lepotne napake in čarobne vrline. Če bo takšna kot sem jaz, nikakor ne bo slaba – “prijaznežev” je na svetu vedno manj in takšne “ogrožene vrste” so dragocene vedno bolj! 😉
No, iz svoje prijazne kože nikakor ne morem cela: vedno, ko smrklji v meni uide neprijazen pogled, si grem (za vsak slučaj) s prijazno besedo ali mislijo očistiti karmo! <3
