Razmišljam, kako zelo obsedena moram biti s prevoznimi sredstvi, da sem sploh pomislila, da bom napisala blog o avtu. Vsi, ki pričakujete, da bom hvalila “mašino” (ki sem jo (mimogrede) “pojerbala” od moža, kar je bilo še bolj čudno kot podarjeni e-bralnik pred tem, ampak to je že zgodba za naslednjič…) lahko prenehate z branjem. Sem namreč oseba, ki ne mara, ampak res ne mara avtomobilov. V teh časih peš sicer ne prideš (pravočasno) povsod, a dokler gre, sem še kako ponosna na svojo okoljsko osveščenost in z užitkom pokažem mišice, ki nastajajo zaradi mojega vsakodnevnega izogibanja takšnemu ali drugačnemu prevozu. Jaz pa ne bi bila jaz, če nad dejstvom, da ne maram vožnje oz. točneje, da ne maram voziti, ne bi bila zgrožena. Vsakič, ko sem sama sebi (spet) rekla, da bom šla kar peš, namesto, da bi se peljala, sem brskala po globinah svoje glave in se spraševala, zakaj imam do vožnje takšen odpor. Menim, da mi gre samoizpraševanje sicer dobro “od možganov in od srca”, a do odgovora na avtomobilsko zagonetko še vedno nisem prišla. Je pa res tudi, da ko se enkrat spravim za volan, sploh če v avtu nisem sama, ni bolj navdušene in sproščene rekreativne voznice od mene – z menoj lahko med mojo vožnjo brezskrbno klepetate, pojete ali besedičite o zelo resnih temah, tiho zrete skozi okno ali se potopite v najljubše branje, pa bo avto še vedno peljal tako in tam kjer/kamor mora.
In sem se pred mesecem dni (spet) “vzela v roke”, iz garaže spravila avtek in vsakodnevne poti prevozila in ne prehodila – brez težav, z nekaj malega uživancije in povsem mirno. Konec zgodbe. Skoraj. 🙂 Včeraj zvečer je možek namreč prejel obvestilo o prehitri vožnji. Avto je seveda “pisan nanj”. Kriva za kazen sem bila pa khm… jaz. Ker namreč on vozi vsak dan in vsak dan naredi res ogromno kilometrov, kazni za prehitro vožnjo pa še ni dobil. Nikoli. Skoraj. Dobil jo je enkrat. Pred leti. Ko sem vozila jaz. Prehitro sem peljala, ker… No, ne bom… Kriv je bil mož. Dejansko. Zato je kazen tudi tiho in brez odvečnih besed poravnal. Tokrat pa je bilo malo drugače. Jezil se sicer ni, trdno prepričan pa je bil, da sem jaz tista, ki je “privozila” kazen. Nesrečnica kot sem, sem že premišljevala o hitrem kreditu, o pogovoru z mojim nad avtomobili, motorji in vožnjo na sploh absolutno navdušenim očetom ter o tem, kako mi bo odleglo, če mi bodo vzeli izpit (ga ni boljšega izgovora, zakaj ne vozim)… Pa se je izkazalo, da ima uradni dopis še foto dodatek. In ker fotografija nikoli ne laže, se je izkazalo, da sem točno to, kar trdim že od nekdaj: ekološko osveščena in posledično nenavdušena voznica, ki vedno upošteva pravila, se empatično obnaša do vseh udeležencev v prometu, ima sicer nerazrešene travmatične težave prinesene iz prejšnjih življenj, a “po cestah mesta” vozi varno in z občutkom. NEnevarna sem! Juhej! 🙂 Avto je trenutno v garaži, jaz pa pridno nabiram kilometre in pripravljam noge na prihod pomladnih oblačil. No, če boste nujno potrebovali prevoz, me pa kar pocukajte! 🙂
