Dekle potrebuje prijateljice. Imam prijateljice in se zavedam, da jih tudi potrebujem. V nekaterih življenjskih obdobjih bolj, v drugih manj, a jih. Pika. Partner in otroci (še posebej hčere) so sicer “d best”, a čez prijateljice jih ni. V vsaki situaciji, ob vsakem zapletu, tudi na vsako povedano šalo bodo reagirale povsem drugače, kot vsi ostali ljudje, ki me obkrožajo in največkrat tudi povsem tako, kot sem pričakovala. Sinhrone v razmišljanju, kretnjah in idejah.
Res je, da je romantično, če se za roke držeč v dvoje po dežju sprehajam po parku, a vredno spletnega zapisa je le, če to počnem s prijateljico. Bosa. Ker samo ona razume, da je ob enih zjutraj novih poletnih sandal škoda za večerno nevihto. Ko čutim dežne kaplje na goli koži in topel asfalt pod bosimi podplati in tiho prepevam melodijo, ki se je nikakor ne morem znebiti in stopam po zaspanih ulicah najljubšega mesta, sem hvaležna. Še bolj hvaležna sem seveda, ko vendarle prideva do klopi in odpočijeva noge. Smejoči se, polni vsega kar si morava povedati, sami v mestu, ki spi…
Boljša polovica bo nad novo obleko primerno navdušena, samo prava prijateljica pa mi bo povedala, da imam v njej debela stegna. Klišejsko, a še kako res. In to mi bo povedala pet minut pred tem, ko moram voditi javno prireditev. Čisto potiho. Za odrom. Brez usmiljenja. S seksi črno ruto v rokah, ki bo moja stegna skrila in še poudarila moj ozki pas ter z nadomestnimi salonarji, ki bodo moje noge naredili daljše in vitkejše. V zahvalo bo pričakovala le gin-tonic ali dva in zvrhano mero pripravljenosti poslušanja službeno-družinskih prigod. Razumljivo, mar ne? In seveda samoumevno.
Starši bodo pritrdili mojemu pritoževanju nad tem in onim, prava prijateljica pa me bo vedno postavila pred dejstvo, da dejanja štejejo več kot besede in da samo pritoževanje in smiljenje sami sebi, ne bosta dovolj, da bi moje življenje teklo gladko in le naravnost. S pravo prijateljico lahko govorim o vsem in o vsakomur – in tako sem pomirjena sama s seboj in s čudnim, spreminjajočim se, na trenutke grdim, spet drugič nežno rožnatim svetom, ki me obkroža. Tako malo in hkrati tako veliko…
In res tista čisto prava prijateljica bo pritrdila stavku, da so eni v rožicah že po polovici buteljke, drugi pa bolehajo za putiko. In za svojo kraljevsko prijateljico oz. več njih, sem res hvaležna. Bosa ali v salonarjih, v soncu in dežju, doma ali na tujem, danes, jutri in dan za tem in seveda z grožnjo putike v sklepih.
