Pride dan ali več njih, ko se mi vse zdi nerešljivo, življenje me teži, mi postavlja prepreke in se na splošno trudi, da bi pregnalo mojo sicer vseprisotno dobrovoljnost. To so dnevi, ko bi pomagali le objemi mojih dveh, dobra knjiga ali nekaj natančno odmerjenih udarcev v priročno boksarsko vrečo. A moji dnevi so pač takšni, da me življenje kliče na zemljo in tu objemi niso mogoči 24 ur dnevno, služb v katerih bi lahko 8 ali več ur brali pri nas (še) ne poznamo, moje pesti pa vsekakor ne bi prenesle celodnevnega spopadanja z boksarsko vrečo… To so dnevi, ki so (kljub obilici svetlobe in toplote sončnih žarkov) polni temine in turobnosti ter po novem tudi kančka mlečne beline – po dveh letih smo namreč ponovno na brezmlečni dieti, ki se je, kljub alergičnosti le ene družinske članice, pridno držimo vsi. 🙂 No, situacije, ki nad moj vsakdan pihajo temne oblake so največkrat tiste, v katerih moje zasebno ali službeno življenje ni odvisno le od mene in sem prisiljena čakati reakcije, poteze, mnenja, odločitve in komentarje drugih – čakanje pa je tisto, kar mi gre pri vsem skupaj najbolj na živce. In prav čakanja (na klice, sporočila, odgovore, odobritve in privolitve) je v teh poletnih, lahkotnejših, toplejših in menda bolj umirjenih dneh ogromno…
Rada imam poletje, vso toplino in svetlobo, ki ju prinaša. Rada imam dolge poletne dni in vroče poletne večere, ko se zdi, da se je umiril še zrak okrog nas. Obožujem poletna branja z mojo malo, ko sva si še bliže. Veselim se poletnih službenih projektov, ki meni in obiskovalcem naše knjižnice lepšajo popoldneve. Vznemirjajo in hkrati pomirjajo me poletni družinski izleti in pobegi – no, ti me veselijo v čisto vseh letnih časih, da ne bo pomote. 🙂 Veliko “stvari” imam rada… Včasih sem imela rada tudi čakanja. Tista, ki so se vrstila ob zgodnjih zimskih večerih, najavljala ob alergijsko kihajočih pomladnih dneh, priskakljala v slanih poletnih trenutkih in na moja vrata trkala ob šušteče oranžnih jesenskih popoldnevih. Pomirjala so me. Ustavljala moj tempo. Mi kazala ogledalo in odstirala svet drugih. Sicer so res “navlekla” črno temino v vse koščke mojih misli, a so me hkrati prizemljala. Potem pa so me “zadela” leta in glasek, ki šepeče, da je časa za čakanje vedno manj, da se ne bo vrnil, da teče… Leta so mi prinesla tudi manj strpnosti do neumnosti drugih, manj energije za čakanje, da se bo “svet obrnil na lepšo stran” in tudi bolj krhek imunski sistem, ki s ponavljajočimi se prehladi, vnetji in alergijami prav tako opozarja na minljivost. Mene. Časa. Življenja. Mineva tudi mene. Predvsem čakanje…
