V teh dneh mineva osem let in pol od kar smo se poslovili od najboljše psičke na svetu, zlate prinašalke Tote. Najino dvojino je dopolnjevala in bogatila skoraj štirinajst let, dočakala prihod nove dvonožne družinske članice in jo obsula s slinastimi poljubi, nato pa za vedno zaspala. Najina dvonožna gospodična se psičke seveda ne spominja, a ob gledanju fotografij raste v oboževalko vsega kosmatega, repatega in krempljatega. Prihod novega kosmatinca v naš dom so leto za letom onemogočale hčerine alergije, v vseh teh letih pa je želja po psu iz meseca v mesec tiho rasla…
Zadnji neprijazni meseci so nam dali obilo časa, tako za razmislek, načrtovanje kot tudi za bližino in torej močno osnovo za eno najpomembnejših družinskih odločitev. Le-ta je pred mesecem dni premagala moj strah pred hčerinimi alergijskimi reakcijami in k nam pripeljala četrto članico krdela, malo angleško hrtico Sio. V teh dneh se sicer otepamo težav, ki jih alergikom trosita cvetni in travniški prah, se redno praskamo, smrkamo, jokamo in se zbujamo neprespani, a reakcij na malo kosmatinko ni. Zavedam se, da se težave lahko pojavijo nenadoma, ko bom prepričana, da je že vse v redu, a menim, da bo nežnost, ki se ob smehu in bevskanju spleta med najmlajšima članicama krdela, premagala tudi tovrstne težave.
Za izkušnjo sem v vseh pogledih hvaležna in je ne omajajo niti neprespane noči zaradi nočnega lulanja, ne kravžljanje živčkov zaradi zgrizenih copat, še manj uporniško bevskanje, ko se trije mastimo s sladoledom, kosmatinka pa pač ne.
Ne glede na to, kaj bodo prinesli prihajajoči tedni, meseci in leta, je bila odločitev, da dom ponudimo pasji kepici, ena najboljših v naših življenjih – skupaj rastemo, se učimo, se veselimo in nežimo drug drugega, mala dvonožka pa ob štirinožki odrašča v osebo, zavedajočo se pomena nežnosti, odgovornosti, hvaležnosti in strpnosti.
Ker se učimo tudi socialnih stikov, lepo vabljeni na našo teraso, a pazite, da ob prihodu ne stopite v kakšno ponesrečeno lužico.
