Odkar zime pri nas niso več zime v pravem pomenu te besede (snega nam ta letni čas nasuje le še za vzorec nad zelenino naših hribov), je jesen moj najljubši letni čas. Jesen, polna toplih, močnih barv, vonjav in šuštenja, šelestenja, vrvenja, pihljanja, žarjenja in iskanja, je prava znanilka novih začetkov. Daje mi čas. S prvim krajšanjem dni nudi občutek varnosti, možnosti pobega, s prvim hladom omogoča umirjenost, počasnost in poležavanja po kotičkih stanovanja, ki sem jih v dolgih poletnih dneh zanemarjala. V jeseni se ne jezim na dež, ki me prehitro prežene z vrta in travnikov. Ne hudujem se nad blatnimi čevlji, nohti in šapami. Uživam v enolončnicah, ki jih sicer sploh ne maram. Jeseni se z veseljem vrtim po kuhinji in preizkušam čez poletje nabrane recepte. Nabiram, kuham, vkuhavam, pečem, sušim. Jeseni sem mojstrica bučne juhe, jabolčnih pit in čokoladnih piškotov. Uživam v vonju poležane trave, ki jo je razmršil jesenski dež. Všeč so mi kapljice, ki se bleščijo na oranžno obarvanih listih dreves in še bolj zadnji topli sončni žarki, ki se prebijajo skoznje. Rada imam jesenska jutra, odeta v meglo, še bolj pa jesenske dopoldneve, ki jih obsije sonce in ogreje moj premrli nos. Srečijo me jesenski dnevi, ki se začnejo v gležnarjih in tu in tam končajo v natikačih. Rada se čebulim in s seboj prenašam torbo polno rut, jopic in trakov za ušesa. Želim si kamin v dnevni sobi, a prav tako uživam v improviziranem kurišču na terasi. Rada imam počasne jesenske popoldneve, ki so polni objemov, tiščanja na kavču, družabnih iger, sprehodov, sladkarij, risanja, branja, sadnih solat ter nežnosti in se v hipu prevesijo v večerne klepete, začinjene z mladim vinom in staranim sirom.
Jesen mi daje občutek svobode, kljub temu, da poletna avtodomarska potepanja zamenjam z zabubljenostjo na domačem naslovu. Pusti mi, da zadiham, da se upočasnim, ustavim. Daje mi možnost, da razmislim o vsem, kar je bilo in o vsem, kar prihaja. Je zadnji košček zatišja pred skokovitim prihodom prazničnega konca leta. Pravi trenutek za prerez leta, za učenje in rast iz preteklih napak, za pogumni skok naprej, dlje in višje. Najskrivnostnejše obdobje leta je čas za množino in dolge pogovore, za odprtost v mislih in dejanjih, za pogum in moč in odločnost, za novosti in eksperimente. Je nenazadnje čas drugačnosti, sanjarjenj in vsega ostalega, kar magičnim pritiče bitjem, tako drugačnim od človeka. Je čas umirjenosti, barvitosti, topline. Ko se konča jesen, se konča tudi neko obdobje mojega življenja, vsako leto ponavljajoči se vzorci barv, vonjev, okusov, stavkov, dejanj in vedenja. Čas, ko napolnjena s septembrskim zagonom, ožarjena z oktobrskim ognjem in odeta v novembrsko melanholijo umirjeno stopam v hrupni, svetlikajoči se in pravljični december. V mesec poln čarobnosti, obetov in neizbežnih koncev.
