Rada imam december. Vedno sem ga imela. Do letos. Sicer je bil že prej vsako leto za ščepec slabši in sta hitenje ter napetost odpihnila čar tega najbolj pravljičnega meseca leta, a tako katastrofalen, kot je letos, ni bil še nikoli. Kljub vsemu času, ki ga preživljam s tistimi, ki jih imam najrajši (in letos je tega časa veliko), “nekaj” manjka. Korona je odnesla sproščenost, nezamaskirane nasmehe, da o objemih ne izgubljam besed. Uničila oz. še bolje izničila je vse decembrsko kar mi je bilo ljubo: klepete z zadovoljnimi obiskovalci moje najljubše knjižnice, vroče gin-tonice z mojimi puncami, slavnostno obarvane gledališke predstave, žurerske koncerte, familjarne večerje, spontane prigrizke z več kot 4mi udeleženci, večerne oglede okrašenega mesta, spoznavanje drugih štirinožnih kosmatincev, medsosedske piknike… V vse odnose je vnesla napetost, lovljenje za besede, izogibanje dotikom, hitenje, mrščenje. Uničila je toplino službenih kreativnih viharjenj, vsakoletno praznično pogostitev oz. mojo zahvalo najboljši službeni ekipi in nas totalno poneumila v luči veselja, ko nam uspevajo Zoom sestanki in konferenčni klici… Žalosti me, da ubija dobro voljo in pozitivno energijo in nalezljivo kreativnost v vseh nas, ki smo sicer sončki vedno in povsod. In ta december mi gredo še posebej na živce on-line sestanki, on-line dogodki in oddaljeni dostop in e-knjige in e-odnosi in e-voščilnice…. Saj ne da bi jih imela prej kaj bolj rada…
Verjamem, da bo minilo in bo korono vzel vrag oz. cepivo, a mi je žal za vsemi obetajočimi trenutki, ki so se mi zaradi črnogledosti in ker nisem našla volje/izhoda/poguma/upanja izmuznili med prsti in jih ne bo nazaj… In žal mi je, ker spravljam na papir slabo voljo in jo stresam po svetovnem spletu, ko bi lahko širila dobro voljo, dobre knjige in dobre namere.
Pa naj bo tokrat tako, slabovoljno, popolnoma nedecembrsko in še manj praznično – z upanjem, da bo kmalu bolje. Nečemu pa vendarle mora biti namenjen tudi ta grozni december.
