Ni mi treba
biti prijazna vedno in do vseh, pokimati, kadar hočem odkimati, jesti brezglutensko, brezmesno, nemastno in presno, ker je to moderno, sproti urejati družinskih fotografij, kar naprej spraševati za dovoljenje, iskati potrditve pri drugih, pisati na roke in še lepo povrhu, krtačiti psa vsakdan, vedno preverjati domačih nalog male driskice, ne jesti po šesti uri, sprejemati vabil na kavo ljudi, ki mi niso všeč, četudi bi bilo to dobro za mojo službo, vedno prvi pozdraviti, nositi ves čas istega para uhanov, voziti avta, obiskati Tokia, delati namesto drugih, podpirati lenobe in razvajenosti drugih, takoj pospraviti umazane posode, uporabljati maskare, vračati klicev, preverjati službenega mejla vsako uro, pomiti oken vsak mesec, razmišljati, ali je primerno obuti martenske za v službo, jesti črnega kruha, dokazovati ljubezni, dobro počutiti se v svoji koži, piti rdečega vina, iskati vedno novih sprehajalnih poti, prebrati do konca knjige, ki me ne prepriča, poslušati jazza, vedeti kaj je moderno in “in”, biti nekdo drug.
Moram pa znati imeti rada sebe in druge in to tudi pokazati, stati za svojimi odločitvami, dejanji in željami za prihodnost in imeti še enega psa.
