Mami sem. Vstajam zgodaj, prva v hiši in pijem jutranjo kavo v tišini. Pripravljam zajtrke, kosila, večerje in vmesne prigrizke. Kuham. Včasih tudi mulo. Pomivam. Posodo, okna in umazane misli. Pospravljam. Omare, postelje in nered v možganih. Perem. Perilo, avto in družinski ugled. Likam. Samo še srajce. Sesam. Smeti izpod omar in iz pogovorov. Brišem prah. Z okvirjev in najljubših spominov, ki jih spravljam za prihajajoče rodove.
Mami sem. Poslušam. Vse nore ideje in lastno srce. Modrujem. In se včasih ugriznem v jezik. Berem. Pravljice na glas in kriminalke potiho. Objemam. Otroke, moža in psa. Poljubljam. Prav tako otroke, moža in psa. (Bljak pa še korona!) Se jezim. Nad vsemi okrog sebe, a največkrat nad lastnimi neumnostmi. Ukazujem. Premalokrat. Mirim. Občasno. Ljubim. Vedno.
Mami sem. Biti moram nežna, glasna, razumevajoča, tolažeča, pravična, redoljubna, mirna (vedno in v vsaki situaciji), odprtega srca in glave, lepa, pogumna, odgovorna, skrbna, ponosna in polna ljubezni.
Mami sem. Ni mi treba reči ja, ko si želim reči ne. Ni mi treba vedno poslušati nasvetov babic in tašč. Ni mi treba vedno pripravljati zdrave hrane in ni mi treba vsak konec tedna hoditi v hribe. Ni mi treba poznati odgovorov na vsa vprašanja (saj obstajajo knjige). Ni mi treba več znati osnovnošolske matematike. Ni mi treba pospravljati namesto drugih. Ni mi treba reševati vseh težav drugih.
Ni mi treba vedno ljubiti. Ampak ljubim. Vedno in v vsaki situaciji. Ker sem mami!
