Atopijski dermatitis (AD)* je bolečina, je sram in je skrb. So solze in neprespane noči. Je jok. Moj in njen. So kratki rokavi, tudi poleti. So široke hlače in ohlapne majice. So kreme in mila. In kreme in mila in kreme in mila. In voda, ki peče in boli. So mozoljčki, so rane in kraste in brazgotine. Brazgotine na koži in brazgotine v srcu. Je posmeh in stigma. So pogledi in je posmehovanje. So vprašanja. Mami, zakaj jaz? Mami, mi lahko pomagaš? Mami, prosim, sleci mi kožo. Mami, zakaj me tako gledajo?Mami, zakaj se mi smejijo? Mami, kaj bodo rekli (sošolci)? … AD so zdravniki in zdravilci. So alergije in je stres. So terapije in igle in pregledi in testi. In je kri. AD je držanje pesti. Vedno znova in znova. Je sveža posteljnina vsak drugi dan. In so sveže brisače vsak dan. So praški in čistila in krpe in sesalci in vlažilniki zraka in ionizatorji. AD so poljubčki od daleč in čisto nežni objemi. So tiškanje s konicami prstov in mimobežni dotiki, lahni kot zrak.
AD je pogum in moč in (samo)disciplina. Je trening telesa in predvsem uma. Je hrepenenje in upanje. AD so male zmage in po njih drobno veselje.
AD ni smrtno nevarna bolezen. ADja si ne izbereš, nanj nimaš vpliva, vpliva pa na tvoj vsakdan in način življenja. AD oblikuje osebnost, ki zraste znotraj kože, ki nenehno pika, srbi, zateguje, peče, boli, krvavi, se lušči, guba. In diha.
(*Atopijski dermatitis je kronična, vnetna, ponavljajoča se, nenalezljiva bolezen, ki je dolgo časa veljala le za »kožno« bolezen. Najbolj pereč simptom atopijskega dermatitisa je močan srbež kože. (vir: atopika.org)
