Ljubezen do dežja pride počasi. S ponovnim odkritjem otroka v sebi. Z modrostjo, zrelostjo in umirjenostjo, ki jih prinašajo leta. Rodi se ob dneh, ko je vse lepo in naj. Ljubezen do kapelj, ki ropotajo po strehah in strešnih oknih, močijo tla in čarobno pomagajo rasti rožam, solati in otroškim dušam, pride takrat, ko je vse poravnano in v ravnovesju in vse “klapa”.
Tedaj prijajo kapljice in kaplje in pljuski in “urnebesi” z vseh vetrov in dišita kakav in kuhano vino in se ti pleše in poje in bere in kuha in peče in objema in poljublja. Ko so dnevi pravi, je dež čaroben tudi, ko ne moreš biti celo popoldne v pižami na kavču ali cel večer v kinu ali celo popoldne med knjigami v knjižnici ali knjigarni ali med slikami, kipi, fotografijami v muzeju ali galeriji.
Poletne nevihte in aprilske snežno-dežne koktejle začneš ceniti, ko si pomirjem s svetom, ki si ga ustvaril okrog sebe. Se zanj trudil, marsikaj dal in žrtvoval in šel prek sebe in našel nove modrosti in vrednote in načela in jih nisi poteptal in si ohranil košček divjega najstništva in otroške naivnosti. Ko si ponosen vsaj na delček tega, kar te obdaja, saj veš, da se tvoj košček sveta vrti v pravo, tvojo, vašo, našo smer.
Dež prija ob popoldnevih, ko se bližam štiridesetim in sem hvaležna in pomirjena in modra in malo važna, da mala driskica pri desetih letih bere Gospodarja prstanov in z menoj javno prebira pravljice in poezijo, me pogreša, kadar me ni in rada kuha in peče in pleše in ustvarja in konča, kar začne in je samosvoja in je jezikava, a ji gre na jok, ko najdemo ptička, ki je padel iz gnezda. Dež prija, ko sem važna in ponosna in hvaležna, da naša hrtuljasta driska ne uničuje ničesar, ne skače po ljudeh, ne požre vsega kar vidi, že od poletja ne lula in ne kaka po stanovanju in se ji rep skoraj “odšraufa”, ko nas zagleda. Dež prija, ko sem modro hvaležna, da se sodelavci pogovarjajo z menoj in mi zaupajo in mi stojijo ob strani in ne “težijo” za dopust vsi naenkrat in ko me mož prosi za pomoč pri prijavi v e-banko in pri košnji in pri parkiranju avtodoma in še najbolj, ko nama v petek zvečer odpre steklenico vina in se pogovarja z menoj in me posluša in ve, kdaj mora molčati in se mu po vseh teh letih še zasvetijo oči, ko pred njim oblečem (in kasneje slečem 😎) novo spodnje perilo.
Dež mi je všeč danes, ko se bližam štiridesetim in sem hvaležna za družino in službo in poln hladilnik in avto v garaži in zdrave starše in stare starše in prijatelje, ki vztrajajo in nenazadnje za dež. Mavrice pa to… 🌈❤
