Ko sem bila otrok, sem nadvse rada pomagala pri vseh delih okrog hiše in po vrtu – otroška domišljija se pač nikjer ne razvija bolje, kot ob stikanju po grmovju, skakanju po travi z bosimi nogami, spopadanju z metlo, obiranju prvih jagod, vse našteto seveda ob klepetu z namišljenimi družabniki in pravljičnimi liki. Tudi najstniška trma in upornost sta me med pometanjem, kopanjem in seveda ob klepetu z mojima babnicamam, kar hitro zapustili in v meni že budili žensko, kakršna sem imela postati. Študentska leta so me odtujila domu in posledičnemu stiku z naravo, zemljo in vrtom in še vedno se spomnim divjih misli, da »jaz pa že ne bom kot mami in babi, ki ju fizično delo sprošča in ogromno veselja najdeta v vrtičkanju«. Ne vem, ali res drži rek, da se »zarečenega kruha največ poje« ali se pač enostavno staram, a že četrto leto zapored sem ponosna lastnica malega vrta in neštetih balkonskih korit, kjer vse uspeva, dehti, zeleni, brsti in vabi, mene pa toplota zemlje ob stiku s kožo pomirja in (kar seveda z vsem srcem še kako verjamem) prebuja tisto pravo (pozitivno) v meni.
Odraslost in novi službeni izzivi so očitno prinesli tudi nove načine sproščanja pobesnelih možganov, odvodnjavanja odvečnih skrbi in iskanja vzvodov za dobro voljo. Seveda ne gre zanemariti vpliva moje male, ki je očitno »pojerbala« prababičino in babičino naklonjenost do vsega zelenega, cvetočega, bolj ali manj užitnega in samorazvijajočega ter neomejeno navdušenje nad kopanjem, sajenjem, zakopavanjem, zalivanjem, obiranjem, obrezovanjem in še in še. Vrtičkanje z malčki je (poleg prebiranja knjig – joj, le kako sem lahko sploh pomislila in zapisala, da je karkoli boljšega od skupnega tiščanja nosov v knjige in potapljanja v čudoviti svet zapisanih besed) sproščanje, ki ga priporočam vsem, ki bi radi s svojimi otroki vzpostavili ali ohranili topel, povezan odnos – če otrok nimate, si jih za čas ubadanja z vrtom vsekakor »sposodite« pri sorodnikih, prijateljih ali sosedih – verjemite, ne bo vam žal. Prvinskost kopanja po zemlji z golimi rokami, sladko-trpko pričakovanje, kaj bo iz zemlje pokukalo, kaj bo zraslo na zelenih steblih in rjavih vejah, koliko bo dobro, če sploh in ponos, da smo vse to pričarali sami – zdi se mi, da je vrtnarjenje področje, ki našemu egu res dopušča neomajno rast v višave in ne škodi nikomur.
Nisem jutranji tip, kljub temu, da sem še pred kratkim trdila ravno nasprotno, a jutro je lepo, sploh kadar mi uspe prvo kavo spiti sede ob vrtu, v rosni travi, dopuščajoč poganjkom in kasnejšim listom ter plodovom, da z zeleno energijo začarajo moj dan. Zapackana oblačila in umazane noge se umijejo in očistijo – navlaka v duši pa je tista, ki jo je sploh vredno spirati vsakodnevno.
In veste kaj? Letos mi gre na otročje bolj kot moji sedemletnici. Eno od najljubših misli/prepričanj, da otrok najbolje »uspeva« v prijaznem okolju, med ljubečimi ljudmi in ob prijaznih besedah, sem seveda že pred leti prenesla na rastlinice, ki domujejo na mojem vrtu, balkonu in v korith ter loncih in se z njimi neutrudno pogovarjala, klepetala in jim seveda tudi brala. Letos pa sem našim bučkam, upajoč, da bodo cenile mojo izvirnost in prijaznost, postavila še igrala/plezala. Držim pesti!
