Mama joče, kadar ima slab dan,
ko jo zagrinjajo črni oblaki in se ji zdi,
da težave ne bodo nikoli odšle stran.
Mama joče, kadar jo je strah –
zase, za vse njene, za cel svet.
Takrat ima svet grozen zadah
in je v njeni glavi preplah in misel na beg,
da njen jok in strah ne bosta vsem na očeh.
Mama joče, ko ima težave v službi,
joče, ko se z idejami in s projekti znajde v »gužvi«.
Joče, ko izpolnjuje obrazce za birokracijo
in pripravlja zagovor za tisoč in eno komisijo.
Takrat joče iz treme in trme
in sama sebi dopoveduje, da ne ve in ne zna,
ker ni iz pravega testa, ni s tega sveta
in jo je groza pokazati, kaj vse ve in zna.
Kadar mama tako službeno joče,
ima samozavest na dnu –
takrat pomagajo penina, klepet in seveda nov tatu.
Mama joče, ko je žalostne volje,
takrat v soli utaplja vesolje.
Mama včasih joče, ko se čisto malo ureže,
včasih joče, ko kosilo postreže
in se ji je zažagalo in ne bo dobro ne možu,
sploh pa ne bo za »ta malo«.
Mama joče, ko bere knjigo, ki se je dotakne,
joče včasih že zjutraj, ko se ji najljubši uhan izmakne.
Joče ob pikah na koži, prehladih, ob filmih, reklamah, na koncertih, festivalih in v gledališču.
Včasih joče na dvorišču, ob mačjih kožuhih, cvetnem prahu, vetru in ob otroškem vrišču.
Mama največkrat joka čisto tiho,
a ko mama zajoka naglas, je v hiši preplah
in vsi njeni ljubi letijo na kup,
preverjat, zakaj takšno vpitje in hrup.
A ko mama zares joče,
ji ne pomaga ne objem moža,
ne otroške roke okrog vratu.
Kadar tako joče, hoče le malo miru.
Da v miru izjoka vse svoje strahove in napake,
da počrni smetanasto bele oblake
in da spet najde svoje prave korake.
Mama včasih joče skozi smeh.
Takrat ima sonce v očeh
in v glavi mir in tišino.
Mama se skozi smeh smeje le,
ko je z najbližjimi »frendi« in z družino.
Včasih, ampak res samo včasih, pa mama joče,
ker je jokati »fino«
in ima svoje solze za obliž in mehko blazino.
