Sprašujem te, kdaj prideš? Prideš kmalu? Ne morem spati. Čakam te. Je večer, ki ga je zakuhal dan hrepeneč po dvojini. Najina dvojina… Povsem drugačna od dvojine z malo. Košček, ki tu in tam manjka. Kljub otroško-materinski dvojini, ki jo srkam v obilju. Nič se ne vidiva. In tako ti pišem. Je bolj enostavno, saj te ne vidim. No, tema je – tudi, če bi bil tu, te ne bi videla. Bi te pa čutila. Dihanje. Sapa. Nisem še pri jutri. Dan je bil lep. Naj se prevesi v lep večer. V dvoje je (skoraj) vedno. Tole bi ti morala gotovo zapisati z VELIKIMI črkami, da bi zaznal podton. Nežnost. Dotik. Ah, prednosti in slabosti (za)pisane besede. …
Kadim tvoje cigarete in si te tako čaram v dvojino. Bližino. Svojino. Je skoraj, kot da si tu in še bolje: ne pizdiš, da ti kradem tobačne rezerve. Tole bi bil krasen tvit, veš? 🙂 Toliko stvari imam v glavi. Ko boš doma, bom pa molčala. Kot vedno. Rada imam tišino. Tudi v dvojini. Ko se boš naslednjič spraševal, koliko te imam rada, pokukaj na moj blog ali me zasleduje na tvitter profilu. 🙂 Veš, tam sem jaz. Saj sem tudi tu, ampak tam sem prisrčna in zmedena in tiha. 🙂 Poplava besed. Vrtinec misli. Kovček čustev. Lonec hrepenenja. Zvezdni utrinki novih norih idej. Pehar ljubezni in razdajanja. Mačja košara besne zlobe. Hiška majcenih nasmehov. Oblak solz. Stopnice odločitev. Ogledala odzivov. … Ti. Mala. Jaz.
Doma si! 🙂
