“All those Fairytales are full of Shit. One more fucking love Song and I`ll be sick.” Ampak jih enostavno obožujem. Tako pač je, če imaš male otroke!
Včasih si želim, da bi vsaj za en dan postala pisateljica. Oseba, ki živi od lastnega pisanja. Oseba, ki lahko vse svoje občutke, doživetja, tegobe in lepote vsakdana prelije na papir. Množični mediji in različna družbena omrežja to sicer omogočajo, a pisati in biti pisatelj, vsaj po mojem mnenju, ni eno in isto!
Jesenske noči mi vedno prinašajo sanje. Takšne, da si jih zapomnim. Kar je nenavadno, saj drugače nikoli ne vem, da so me sanje sploh obiskale. In te jesenske nočne sanje so tako realne. Tako doživete. Tako domačne. Tako tople. Tako na dosegu roke. Dosegljive. Enkrat bom zbrala pogum. Iztegnila bom roko in jih potegnila iz sanjskega v realni svet. Ker vem, da lahko!
Stoji na bregu reke. Lasje se ji vrtinčijo okrog čela. Nežno prekrivajo rožičke. Kita ji pada na ramo. Strmi v vodo. V svoj odsev. Krila se dvigajo proti drevesom v ozadju. Veter ovija gol hrbet in dolge roke. V njeni glavi – kaos. Kam? Nazaj? Domov, kjer jo čaka on, sloneč na oknu, kadeč zadnjo cigareto pred spanjem. Kjer mala vilinčica že sanja svoje otroške sanje? Naprej? V neznano? V, skozi bežen pogovor nakazano, metafizično-navidezno dvojino? V varnost ali v negotovost? H koreninam ali v obzorje? …
Pisatelji so najbolj prijazni ljudje na svetu – skozi svoje delo delijo svoje ali kot svoje predstavljene (bolj ali manj) modre nasvete, izkušnje, zgodbe, realnost. Tkejo nam zgodbe. Omogočajo nam potovanja. Bogatijo nas. Prijazna sem pa že! Mogoče celo preveč… Ampak, iz svoje kože je težko zlesti. Bi pa – vsaj za en dan – že od nekdaj rada postala nekdo drug. Postala bi ti! Da izvem, kaj si resnično misliš o meni. O naju. Da bi videla/vedela, kako naprej… Moji domišljijski demoni o tem sicer slikajo lastna mnenja in pletejo lastne hudičevo strašljive zgodebe, ki pa se vedno srečno končajo! Sem namreč oseba za srečne konce! Tako in tako! Mi boš pomagal napisati srečen konec?
5 thoughts on “I wish to be a Writer for one fucking Day!”
Pisatelj si, ko te nekdo bere in mu je všeč kar je prebral, s tem pa se poistoveti ali pa se v tvojem pisanju “najde” 🙂 Torej si ti pisateljica.
Sama sem se celo življenje trudila nekaj napisati…Veliko ljudi mi je reklo naj vendar le nekaj napišem…in sem.
Pa sem čez 2 dni seveda prebrala in ker mi ni bilo niti malo všeč sem seveda izbrisala.Zadnjič pa, kot, da bi bila pijana- pa sploh nisem bila. Sem nepretrgoma, kar nekaj ur pisala pesmi. V zvezek, da jih ne bi mogla izbrisati. Moram reči, da sem prvič v življenju pisala čisto zares- ko sem te pesmi prebrala po nekaj dneh…jih nisem želela izbrisati čeprav mi tudi všeč niso bile 🙂
Težko je nekaj napisati, prebrati in sprejeti kot dobro, če si pred tem prebral na stotine res dobrih knjih- ker potem se ti nič ne zdi dovolj dobro, ker se vedno primerjaš z velikimi (to se dogaja meni).
Osebno pa mi je všeč svobodni verz, ker sem vedno imela malo problemov z doslednim upoštevanjem pravopisnih in ostalih pravil.
Želim ti veliko navdiha pri pisanju !
Sara
Sara, hvala. Spet. 🙂 Se strinjam-najteže je pisati dobro, če si že veliko dobrega prebral. 🙂 Boš poslala kaj v branje? Interno seveda 😉 Lepe dni! Katra
Pingback: Kaj pravi tvoja junakinja?
Zelo pozno, a vendar: Hvala, ker ste objavili moj blog! Od vznemirjenja sem očitno pozabila na lepo vedenje. 🙂 Bilo mi je v veliko veselje in v čast!
Še naprej obilo ustvarjalnosti in dobrega dela želim!
Katra
Ko konec tedna pridem domov, bom še enkrat prebrala moje laične zapise in če mi bo kateri res res ful všeč ti ga pošljem v branje 🙂 So družbeno kritični, osebno reflektivni in na sploh zateženi 😀 trenutno sem namreč v rožni, tako, da ne morem poslat, lepo se imej, čawčaw