Tvoje besede in glasna razmišljanja lahko poslušam celo noč. Če želiš. Udobno sloneč v (poletje kličočem) naslanjaču. Iščoč zvezde v tvojih očeh. Lahko sem tiho kot snežinke. Če želiš. Lahko sem glasna kot rjoveča levinja, trgajoč vsak tvoj stavek. Uničujoč vsako tvojo idejo. Brez argumentiranja. Kar tako. Če želiš. Lahko te podpiram, kot od vetra in sodre razbrazdana smreka. Če želiš. Lahko se smukam okrog tebe, kot zajedalski bršljan. Če želiš. Lahko se te le nežno dotaknem – kot sova na poti od ene do druge zvezde. Če želiš. Lahko se pretvarjam, da te ni in se sprehajam mimo tebe, kot samozadostna nadzemska vila, srkajoč tvojo podobo. Če želiš.
Če želiš, bom. Bom, tudi če nočeš. Kar tako. Ker pač lahko. Ker smem. Tudi če tega ne izrečeš, mi dovoljuje tvoj pogled. Lesket v njem. Tako dobro znan. Domač. Sporočanje brez besed. Bližina let. Vse bom, če želiš. Kar želiš.
