knjige knjige knjige

Kaj so knjige? Kako dišijo? Kaj nam dajo? Tiste prave zame dišijo po travnikih (sveže zelenih, snežno belih ali vroče rumenih), jesenskem zraku, zimskem dahu, po vseh prstih, ki so šli skoznje in hkrati po novem, neodkritem. Tiste prava zame so glas vseh, ki so jih brali. Šepetalci na odru življenja. Vodniki skozi dni, ki bi jih najraje prespali. Tihi glasovi, katerih neslišno rjovenje seže prek meja v naših glavah, prek družbenih, državnih, gospodarskih meja. Kadar berem knjigo, ki jo še dneve nosim s seboj v glavi, sem nadležna, saj bi rada odlomke in slike, ki so se vtisnili vame, delila z vsemi – kot zoprne muhe mi ob najbolj neprimernih trenutkih skozi usta uhajajo spomini na prebrano. Še dneve in dneve se jih ne znebim. Ostanejo. Dokler mi spet ne pride pod roke (in se mi usede v možgane, srce, telo) novo zapisano čudo, ki hrati prinaša toliko novega, izvirnega, neizčrpnega in hkrati diši po toplem, domačem, varnem. Ne morem mimo knjig, kjerkoli že so – ne glede na to, ali so na voljo ali hvaležnega lastnika že imajo. Mežikajo mi, me cukajo za rokave, se mi zapletajo v lase in prav hecno visijo z robov trepalnic. Vžgane so vame tako močno, da me je včasih strah, da bodo kot besede, stavki, misli predrle skozi tkivo in se kot temne tetovaže izpisale vzdolž moje kože, od tam skočile na predmete okrog mene, popisale ulice, mesta, travnike in se pognale v reke, ki jih bodo odnesle daleč daleč daleč. Ne bi bilo slabo, mar ne? Če veliko bereš, se ti res vse zdi mogoče…