Na krilih domišljije

Takole, da še tule zapišem modrovanje o tem, zakaj je resnično bolje brati knjige, kot gledati filme, narejene po knjižnih predlogah. Ob obisku srednješolcev v naši knjižnici (v okviru projekta Rastem s knjigo) so me nadobudni mladci namreč skušali prepričati, da oni ne berejo, ker je laže, manj naporno gledati filme. Da so po najboljših knjigah itak že posneli filme (česar jim ne morem povsem oporeči). Pogovarjali smo se sicer o knjigi Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela in ker so bili vsi navdušeni nad likom Nadje, punce glavnega junaka Vladana, sem z njimi razpletla pogovor o njej. O Nadji, ki so si jo (vsak po svoje) ustvarili v svojih mislih. Vsaka od teh Nadij je povsem drugačna od vseh drugi Nadij. Je povsem njihova. Ustvarjena njim v “užitek”. Njena podoba povsem prepuščena njihovi domišljiji. Da je tako vedno, ko primerjamo branje knjige z ogledom filma. Da so oni generacija, ki so ji potrebe in želje vsiljene skozi reklame, revije, družabna omrežja; ponujene, sproducirane v naprej s strani korporacij, podjetij, s strani tistih, ki na ta račun služijo ogromne denarce… Da je svet, ki si ga lahko sami ustvarijo (tudi) ob prebiranju knjig boljši, ker je poseben, unikaten in jim ga ni potrebno deliti. … Ko sem že mislila, da sem jih vsaj malo prepričala v svoj prav, v dobro stran branja knjig, sem z zelo glasnim treskom pristala na tleh. Eden od nadobudnežev je namrež pripomnil, da bi lahko bila Nadja, ki bi jo ustvarili drugi, tista Nadja na filmskem platnu, boljša od Nadij iz njihove domišljije!

Ne razumem, kako lahko kdorkoli razmišlja na ta način… Kako je lahko nekaj, kar so ustvarili drugi, boljši od vsega, kar ustvari naša lastna domišljija?

Ampak, veste kaj, ne bom obupala! Še naprej, vedno in povsod bom mladim “težila” naj berejo, naj razmišljajo, naj razvijajo svojo domišljijo, naj jo napajajo, krepijo! Tako bodo boljši!

Biti boljši, biti dober človek, razmišljati in se ne pustiti zapeljati, prepričati, potegniti v ta potrošniško usmerjeni svet, namreč ni slabo! Prija! Vedno in povsod! Vsakomur? Mar ne?