Sedim na terasi nad barcelonsko Ramblo. Pred menoj kozarec temno rdečega vina. Hvaležna sem tako močno, kot so ljudje-kipi pod menoj negibni.
Sedim na balkonu. Pod menoj teče Kolpa. Pred menoj kozarec mehurčkov. Hvaležna do dna motne kočevske lepotice.
Sedim na travniku. Nad menoj se dviga mogočno obzidje toskanske Volterre. Zraven mene sir in prvi letošnji paradižniki v papirnatem škrniclju. Hvaležna kot kamni, ki držijo stoletno obzidje skupaj.
Sedim na klopi. Hrbet naslanjam na vročo steno za seboj. Pod nogami se mi topi belina zadnjega marčevskega snega na Kronplatzu. Pred menoj skodelica vroče čokolade. Hvaležna vse do začetkov bleščečih sončnih žarkov.
Sedim na balkonu. Pred menoj zelenilo zasavskega hribovja. Za menoj domače zavetje lesenih desk. V roki držim mehurčkastno rdečkasto poletje v kozarcu. Hvaležna tako močno, kot so močne vezi, ki me vežejo na družino.
Sedim na terasi s pogledom na zeleno divjino. Na domači terasi. Hvaležna, ker stanujem v centru mesta in hkrati ob travnikih in gozdu. Tako imam na dosegu roke vse, kar ponuja jedro kraja zabavnega, raziskovalnega, izzivalnega, domačnega in hkrati še neodkritega. Hkrati pa imam privilegij opazovanja in občutenja tiste prave narave – šelestenja travniških bilk in drevesnih listov v nežni sapi vetra, lesketanja dežnih kapljic na odpadlih storžih in neslišnega gibanja večjih in manjših prebivalcev gozdov in travnikov. Ga ni lepšega kot prebiranje dobrega čtiva na topel poletni večer, umirjanja dne in prve tišine mraka, ki jih zmoti tihi prihod gibke srne, poskočnega zajca ali drobencljajočega ježa. In ko si na tej mestno-divjinski terasi privoščim prvo jutranjo kavo ali zadnji večerni kozarec ohlajene penine, sem resnično hvaležna. Za življenje. Za dom. Za vse, kar sem in kar me obdaja.
