Ta teden mi ne gre prav dobro od rok in možganov. Celoletno službovanje in izizivi tu in tam ter moj nemirni duh so opravili svoje – telo mi sporoča, da bo čas za odklop. V dneh, kot je današnji, imam občutek, da sem resnično stara. Pa nisem. Sploh ne. Sem v najlepših letih in najlepše(o) se večino dni tudi počutim. A ne danes. Danes me vse boli. Vse mi “fali”. Imunski sistem se mi je “sesul” in odpovedal sodelovanje. Možgani nočejo več delovati s hitrostjo, ki jo želim od njih. Eden od znakov, da sem utrujena in da se (tudi v resnici, dan za dnem) staram je, da sem začela uživati v likanju 🙂 Ajoj :(( Nikoli si ne bi mislila, da bom kaj takšnega zapisala, kaj šele tudi v resnici mislila. A likanje je resnično terapevtsko. Redno tedensko srečevanje s samo seboj. Čas zame, za moje težave, moje napake in moje ljubezni. Roke avtomatično delajo svoje, misli pa tavajo, migajo, migotajo. … Prija!
Prav ob težkih, utrujenosti polnih dneh, ko pustim mislim prosto pot, lahko res naštejem in preštejem vse tisto, kar dela življenje lepo. Lepo zame, seveda. Jasno vidim vse, za kar sem hvaležna.
Opazim, čutim, vonjam, vpijam vso toplino, povezanost, naklonjenost, prijazne nasmehe, močne stiske rok, velike buče na lastni gredi, vonj pravkar porezane sivke, kapljice, ki so zaradi vročine nastale na kozarcu hladnega belega vina, dišanje rižote s koruzo, ki jo je nekdo skuhal samo zame, pikanje neobrite brade, ki si želi dotika, kraspanje malo predolgih nohtkov, ki tipajo za mojo dlanjo, toploto mačjega kožuha, ki prede pod mojimi prsti, ščemenje ob prebiranju dobre knjige, tišino, ki se ponoči spusti nad hiše, dehtenje sopare iz asfalta po nevihti, in še in še…
In sem hvaležna! In se opomnim, da te drobne drobne vsakdanjosti pomenijo največ! Prosim, spomnite me na ta zapis, ko bom spet vsa sitna, nehvaležna in tečnobno moreča za okolico! Hvala!
