Stojim pred zaprtimi vrat in objemam svojo malo, ki se me oklepa kot klop – nekaj zaradi tega, ker sva bolj malo skupaj in nekaj zato, ker sva v novem okolju in se ne počuti prav dobro. Objemam. Tolažim. Razlagam. Vzgajam. Objem pomaga. Vedno. Če že ne reši vseh težav, jih pa vsaj omili. In zato smo starši oz. smo osebe, ki imamo (svoje) otroke rade. In ker jih imamo radi, jih objemamo, božamo, nežimo. S tem preprečimo kakšno solzico, naredimo pa hkrati veliko več – otrokom kažemo, da je objem nekaj, kar nič ne stane, daje pa ogromno. Občutek varnosti, ljubljenosti in zavedanja, da svet ni nevaren, temačen kraj (klub temu, da v bistvu je, česar pa (vsi) otroci (še) ne vedo).
Za temi zaprtimi vrati nad svojim otrokom kriči mati. Kriči in grozi. Vzgaja. In otrok hlipa in prosi. In meni ledeni srce.
Kje je meja med mojo željo oz. potrebo, da odprem vrata in ustavim ta naval besa in trpljenja ter med pravico matere in njenega otroka do zasebnosti?
Kakšen bo ta otrok, ko odraste? Kakšen bo moj otrok, ko odraste? Bo med njima kakšna razlika? Bosta oba dojemala svet, kot čarobno zbirko neomejenih možnosti ali pač le kot temačen in neprijazen pekel, kjer je vsak preživeti trenutek, če že ne muka, pa vsaj neprijetna izkušnja? Se bosta smejala, ko bosta rasla? Bosta jokala? Bosta ljubila? Bosta sovražila? Bosta nagajala in trpinčila? Bosta delila objeme in širila veselje? Se bosta kdaj srečala? Se bosta spoznala? Se bosta morda zaljubila?
Svet je majhen. Vaš otrok, ki ga božate, objemate in nežite, vsakodnevno srečuje otroke, ki so pretepeni, zaničevani in ozmerjani. Se lahko med seboj zavohajo, zatipajo? Lahko prepoznajo, kje je višek ljubezni, ki ga prvi lahko da in po katerem hlepi drugi? Je svet tako zelo majhen? Je narejen tako? Smo tako narejeni mi?
Ali bodo naši otroci tiho obstali pred zaprtimi vrati, z zledenelimi rokami in neodločnostjo v možganih?
Verjamem, da ne! Ne! Ker imajo ljubezni dovolj ali pa ravno zato, ker je imajo premalo. Ne! Ker jim ne bo preostalo drugega, kot soljudje. Vse ostalo namreč njihovi starši pridno uničujejo/mo in jih tako pehamo do skrajne meje. Ki se je mi ne zavedamo. Niti je ne bomo prestopili. Naši otroci pa jo (morda) bodo. Upam! Želim! Verjamem!
Ste danes že koga objeli?
