Jesen je letni čas, ki ga imam rada, a me hkrati dela nestrpno, neučakano, nervozno in na trenutke sitno. Obožujem tiste prave jesenske dni, ki žarijo v močnih rdečih, oranžnih, rumenih in rjavih odtenkih ter se kopajo v soncu. Morje mi najlepše diši prav jeseni in obmorski kraji me najbolj kličejo v mesecih, ko se jim večina turistov izogne. Tudi knjige najbolj dišijo jeseni, ko obračanje njihovih listov v prvem septembrskem večernem mraku spominja na šelest suhih listov na gozdnih tleh, še toplih od poletnega sonca. V večerih preživetih v dvoje tudi vino diši – vonja po mešanici poletja, ki ga pušča za seboj in prvega megličastega hladu vlažnih jesenskih juter. Koža diši najlepše v jeseni – ne prekrivajo je umetne vonjave sončnih krem in porjavitvenih losjonov, pač pa diši po zadnjem soncu, trpkosti pravkar obranega grozdja in novih začetkih. Cigaretni dim najlepše diši, ko se zmeša z vonjem sveže kuhane kave, popite zgodaj zjutraj na terasi, nad mestom, ki se počasi prebuja v oktober. Jesen so temne in močne bučne juhe, doma pečeni piškoti, jabolčni štrudelj, sladko vino, romani svetovnih klasikov, Peter Pan, kariraste volnene odeje, gležnarji s pol visoko peto, ostanki porjavele kože, črni lak za nohte, kite, poletne obleke oblečene na temne legice, rjava usnjena torba, močni siri, ajdov kruh, bela kava, viseči uhani, novi ključi, načrtovanje zimskih počitnic, spisek novoletnih daril za naj ljudi, vsaj ena rojstno-dnevna torta in seveda penina (ki pa je tudi poletje, pomlad in zima). Sanje so najlepše prav v jeseni, saj jim obet novega šolskega leta daje krila in upanje na nove začetke in drugačnost in posebnost, edinstvenost in seveda optimizem.
A jesen so tudi težke, vlažne jutranje meglice in dnevi, ki se krajšajo in virusi, bacili ter zamašeni nosovi in neprespane noči. Jesen je tudi teža tako zelo želenih novih začetkov, ki s seboj nosijo nove zadolžitve, abstraktne ideje, ki se kmalu izkažejo za neuresničljive in pogrizeno obnohtno kožico. Jesen so dnevi polni dežja, mrzlih rok in cigaret, ki jih je zaradi vetra nemogoče prižgati. So prvi šolski dnevi, ki pridejo in gredo z mešanico veselega pričakovanja in ugotovitve, da se nič ne spreminja in da gresta dan mimo in svet naprej tudi brez nas. Jesen so metuljčki v trebuhu, ki uplahnejo, ko spoznajo, da to ni njihov čas. Jesen je čas za dolge pogovore, ki nimajo cilja in ne prinašajo ne rešitev ne odrešenja. Jesen je tako mešanica otroških radosti in prizemljenosti, ki jo je stkala odraslost. Je tisti čas v letu, ki umirja, a hkrati vrtinči s potrebo po še neodkritem, neokušenem, nedoživetem. Trpko-sladka, mlačna, otroško-odrasla – kot prva jesenska hruška, obsijana z zadnjimi sončnimi žarki poletja, pobrana na tleh, razmočenih od prvih deževnih kapelj novembra.
