Palačinke, ki jih ni bilo oz. zapis o j****** alergijah

Včeraj zvečer sem že n-tič preizkusila spet nov recept za palačinke. Sliši se enostavno, mar ne? No, pa ni! Palačinke, za katere me že tedne prosi moja mala, morajo biti namreč brez mleka, brez jajc in brez glutena. Ne smejo biti niti iz sojine moke. Niti ne smejo biti s sojinim mlekom, še manj s “kislo vodo” z mehurčki… No, vendarle sem našla še en recept, ki ga še nisem preizkusila. Še ena možnost torej, da bodo palačinke vendarle uspele. Recept je bil preprost: zmešaš ajdovo in riževo moko (oboje po 100g), 4.5dcl vode in dodaš sol. Da se je videlo že od daleč, da je recept bolj eko, je pisalo, da palačinke pečeš na kokosovi maščobi. In sem zmešala in še malo mešala in dala greti kokosovo maščobo in sva z malo uživali. Dokler nisem v vročo ponev vlila prve merice testa – lepo se je razlilo, se krasno peklo. Ko sem hotela palačinko mojstrsko obrniti, se je pa zataknilo. V zrak nikakor ni hotela. Ni se dala obrniti z lopatko. Pomagala ni niti vilica. Vse skupaj sem tako razčvekala, da je bilo samo še za stran. No, ni romalo v koš, ker sva tudi midve z malo eko in bio in oh in sploh – dali sva v posebno posodico in nastavili ptičem pod našo magnolijo – ti so bili nad najino palačinkasto polomijo navdušeni. 🙂 Sem si rekla, da me ena palačinka že ne bo “znervirala” in dala peči naslednjo. Ista zgodba! No, isti šmorn! Ja, šmorn! 🙂 Če se palačinka ne da obriniti, bom pa pač naredila šmorn – obrnem ga lahko s pomočjo krožnika in bajsek kot bo, to niti ne bo težko. In sem zlila v ponev celo maso – vse skupaj je lepo cvrčalo, bilo ravno prav debelo in lepo je dišalo. Ja, dišalo je, kot bi pekli povsem “normalne”, redilne, sladke in mamljive palačinke, ki sem jih jaz jedla kot otrok in s katerimi se še vedno z veseljem mastijo sladkosnedi z vseh vetrov! Ah… In potem je dišalo malo manj, ker se je že malo zažgalo. Sem hitro obrnila vse skupaj in ugotovila, da ni hudega ter pogumno pekla še na drugi strani. Vmes sem posula z rozinami in suhimi brusnicami in dodala obilo pozitivne energije… In spet čakala… In čakala… Mala je vmes že pripravila mizo, pospravila igrače in se že odločila katero marmelado (brez jagod, citrusov in sladkorja) bo po šmornu razmazala… Pa hudičeva zadeva še vedno ni bila pečena! Po sredini surova in lepljiva, kot da ni že pol ure v vroči ponvi! Ampak jaz se že ne dam! Razdrobila sem (prej krasno) celoto, ki je spominjala na mesec – da ne bo pomote, krasnemu (knapovskemu) soncu, nikakor ni bila podobna! Drobila sem in mešala in pražila in vse skupaj se je vedno bolj lepilo in vleklo in žgalo, a je bilo hkrati še vedno surovo! Malo sem še vztrajala! Čisto malo. Zaradi očk moje male… Nato sem se vdala! Masa je romala pod magnolijo – na ogromno veselje okoliških ptičev! Tem se j*** iz katre moke je zdrizasti kupček in ali je s sladkorjem ali ne in na kateri maščobi je bil pečen! …

Ah! Za večerjo sva imeli popečen kruh. Brez glutena seveda. Z eko marmelado. Ker domača ni okej. Kljub temu, da je narejena z ogromno ljubezni in s sadjem z naših dreves in grmov, je zgoščena s citronsko kislino, ki je naša mala (po novem) ne sme. Vse česar ne sme namreč povzroči, da dobi po telesu pike. Ki pa ne izginejo. Ne, samo večajo se. In postajajo rane. Ki se še bolj večajo. In skelijo. In pečejo. In jih vsakdo opazi. In jih komentira. Ni važno ali je majhen ali velik. Sprašuje. Daje opazke. Po navadi neprimerne. In vedno nekoristne! …

Zato, veste kaj? Da, moj otrok ima alergijo! Zakaj? Nimam pojma! Morda zaradi genov in drugega dednega materiala. Moje sekiranje in živčni izpadi na njeno kožo nikakor ne delujejo dobro! Mogoče je kriv slab zrak, morda je vse skupaj v črevesju, lahko je psihološke narave ali pa povsem medicinske… Kdo bi vedel! Uradna medicina že ne! Ampak o tem rajši kdaj drugič!

Še to – zjutraj sem dobila krvne izide. Spet nove. Že ne vem več katere po vrsti. In mala je po novem alergična tudi na ajdo! Še dobro, da naši ptiči niso!