Bila sem divja srednješolka. Pa nikakor ne v slabšalnem pomenu te besede. Pač divja, pogumna, radovedna. Moja dva sta vsekakor preživela že kaj hujšega, kot so bila moja srednješolska leta. 💪 Imela sem družbo, ki je bila drugačna, neprimerna za takrat wanna be veterinarko, a kup prebranega čtiva, me je že takrat naučil razmišljanja z lastno glavo in tega, da ne skočim takrat, ko skočijo vsi ostali. Imela sem rdeče lasa, roza lase, vijolične lase in črne lase in enkrat celo modre, uhan v jeziku, zeleno pobarvane nohte, fru fru, hlače na pol riti in bulerje na nogah. Glasba, ki sem jo poslušala, me je nosila v ameriške skejt parke, knjige, ki sem jih brala, pa po celem svetu. Ni me bilo strah spraševati, niti iskati odgovorov na lastno pest. In stala sem za svojo podobo, za svojimi pogledi in idejami. Kot študentka sem skočila v vodo naravnost na glavo in kot absolventka nadomeščala profesorico na lokalni srednji šoli, ki so jo takrat obiskovali samo fantje. Le nekaj let starejša od njih, sem z vso samozavestjo dekleta, ki je izkusilo slovensko prestolnico in še kakšn drugo evropsko velemesto, prebralo marsikaj, marsikatero noč prežuralo in se družilo s celim kupom zanimivih ljudi, pogumno zakorakala med njihove šolske klopi in zmagala na celi črti. Predmet, ki sem ga učila, je bil kar na enkrat kul in še po vseh teh letih, me tu in tam, kdo izmed njih ustavi na ulici za obujanje top spominov. Med študijem in po njem, sem samozavest krepila kot spikerka na lokalnem radiu in spoznavala moč glasu, nabirala nove izkušnje in novo samozavest (za izkušnje in prigode, nabrane med študentskim delom, tu žal ni prostora… 😎) Zakaj vam to pripovedujem? Ker v letih, ki so minila od takrat, nisem ne iskala, ne pogrešala svoje samozavesti, niti se nisem zavedala, da sem jo morda izgubila.
A v letu, ki je za nami, z vsemi njegovimi preprekami, katastrofami in omejitvami, sem spoznala, kako zelo sem se spremenila od tistih divjih, najstniških časov. Časov, ko sem bila prepričana, da mi svet leži pred nogami, da okolica obstaja zaradi mene in da priložnosti ležijo za vsakim vogalom. Kalo zelo prav bi mi v teh dneh prišla nasvet in samozavest najstnice s cigareto in knjigo v roki. Kako zelo pogrešam njen odrezavi jezik, samozaupanje in pomanjkanje izkušenj. Ne želim si nazaj najstniških in študenstskih let, ker so imela preveč če-jev, zakaj-ev in nesmeš-jev. Želim si le tisti pogum in prepričanje, da bo vse v redu. Če pa ne bo, se pa kolateralna škoda še vedno lahko popravi z dolgimi pogovori ob cenenem vinu s fanto…
To pogrešam. Pogrešam jo. Pogrešam se. Samozavesti korak, necenzuriran pogovor, odrezavost in prepričanje, da je tisto, kar delam, prav in dobro. Ne le zame, pač pa za vse okrog mene. In kljub temu, da ne verjamem v novoletne zaobljube, bom letošnje leto preživela v iskanju te že davno izgubljene najstnice. Morda jo najdem, oživim in v leto pred nevarno 40-ico, stopim odrezava, stoječ za lastnimi besedami, idejami in načinom življenja. Hrabro branoč nove odločitve, poti in izbire, začenši s fru-frujem, novo tetovažo, remajkom starih bulerjev in vsakotedenskim pisanjem tega bloga.
Morda…
