V teh dneh omejenih druženj, pomanjkanja objemov, pršečega smeha in prhutajočih poljubov, občudujem svoje punce, dame, babnčke – tako od daleč. In vidim, kako “fajne” so. Pogumne, močne, neustrašne, vztrajne, navdušujoče in navdihujoče. Moje direktorice, samostojne podjetnice, zdravnice, upokojenke, vodje projektov, vodje nabav, skrbnice ključnih kupcev, knjižničarke, pesnice. Partnerke, žene, mame, sodelavke, hčerke, prijateljice, vnukinje, tete, sestrične, vzornice – vse v enem, vse hkrati. Multipraktiki.
Ženske. Z velikim ž. V teh norih časih plujejo vsaka zase, a naravnost proti toku. Z ravnim hrbtom (kot so jih naučile mame), optimizmom, voljo, željo in tistim najpomembnejšim: hrepenenjem. Da bi izplule, priplule, zasidrale, si izborile svoje mesto v teh kaotičnih dneh. Da bi jih uspelo ujeti in živeti življenje, ki so si ga želele, ga načrtovale, ali pa v njem pristale povsem naključno. Želijo si, hrepenijo in za to marsikaj tudi naredijo. Osem-urni delavnik? Zanje se teh osem ur ne konča, ko zaprejo vrata in ekrane delovnih mest. Kupi perila in posode? Kosilo, večerja in pet malic vmes – za otroke, moža, starše in še za psa? Domače (no ja “home-schooling varianta”) naloge? Zdrav duh v fit telesu? Hrana za dušo? Penina na balkonu pri minus dveh stopinjah? Zamenjana guma? Džungla v stanovanju in na balkonu? Bazen na travniku pred hišo? Letna bilanca? Prameni iz domače kopalnice? Ni problem! Moje fenomrnalke zmorejo vse! Vse!
Ko jih gledam tako od daleč, skozi mavrična očala prijateljstva in s socialno distanco, sem hvaležna, da so tudi malo moje. Čisto malo zatrapana v vsako od njih vem, da dokler jih imam, tudi sama zmorem in znam in vem in lahko in bom. Fenomenalka.
