Te dni nehote postajam nostalgična – pod roke, pred oči in v ušesa mi prihajajo knjige in komadi, ki me spominjajo na najstništvo. Kot Proustove magdalenice me je pretresla sličica hudička na kolegovem spletnem profilu – hudička, ki ga vsi, ki smo “back than” poslušali hard-core glasbo, še kako dobro poznamo, saj krasi naslovnico albuma zasedbe Satanic Surfers :))) Zveni domače? No, dobrodošli v mojem najstniškem svetu 😉 In sem se danes (med likanjem!) spravila k poslušanju albuma omenjene skupine (ja, še vedno ga imam, originalnega, naročenega naravnost iz ZDA :)) in ugotovila, da se lahko z besedili še vedno poistovetim – tako z družbeno-politično-angažiranimi, kot s tistimi “na hardkorovsko-skejterski-taf-način” romantičnimi 🙂
Pa tale hudiček nikakor ni edini, ki me je ponesel v leto 1995 in nekaj: sem iskala, kaj bi brala in skoraj iz naftalina potegnila kultno buklico 5 do 12ih Lenarta Zajca – ker jo znam skoraj na pamet, sem jo zamenjala z njegovo malo manj kultno (ki jo je napisal z Majo Martino Merljak),z naslovom Mustang in se potopila v prvovrstno napisan tekst in lastne najstniške spomine. Najprej me je v srce zadel košček govora glavnega junaka knjige Blaža: “Pet let sem rabil, da sem se nehal zbujati ob misli nanjo, deset let, da sem se znebil občutka krivde do nje, zadnjih pet let nisem več vedel, da je kdaj obstajala, in zdaj je tukaj.” Ah, mravljinci all over 🙂 Nato pa me je pretresel še zapis Jelke Ciglenečki, v spremni besedi h knjigi: “Kam gredo najstniki, ki imajo pri 17ih občutek, da bodo živeli večno in da ne bodo nikoli dosegli magične meje 30 let? Preživijo najstniška leta in ostanejo prav tam, kjer so. Spremenijo se le oblike upora.” . Zveni znano? No, potem ste bili v moji generaciji pripadnik subkulture, ki je takrat vzklila na slovenskih tleh – bili ste skejterji in skejterke, borderji in borderke ali pa ste si to vsaj želeli biti 🙂 Kje ste/smo danes? Zabetonirani po različnih, bolj ali manj udobnih službicah v naši državi? Je komu uspelo uresničiti tiste najstniške sanje o svobodi, lastni volji in moči ter povezanosti z eno in edino ljubljeno osebo? Koliko nas je še, ki vzamemo v roke leseno desko za na sneg ali asfalt in se prepustimo toku lastnih misli? … Veste, kdaj sem ugotovila, da odraščam in da nisem več najstniško neodgovorna? Ko sem se nekega dne zbudila v stanovanju, ki sem si ga (in si ga še vedno) delim s “fantom” (ki je moj postal že pri daljnih 17ih) in namesto hreščanja bendov ala. No Fun at All, Satanic Surfers ter Good Ridance, zaslišala Toma Waitsa (in nisem histerično zahtevala od fanta/moža, naj “tega hudiča” ugasne) :))))
Drage moje in dragi moji, nazaj v najstniška leta ne bi odšla, sem pa hvaležna, da sem jih preživela na način, kot sem jih, z ljudmi, s katerimi sem pač jih – Lav ju!
Satanic Surfers: Good Morning (na YouTube-u)Satanic Surfers: Good Morning (na YouTube-u)
