Sama sanjam za dve ali tri. Sama plešem in pojem na glas. Berem. Gledam nanizanke in filme. Izbiram oblačila in čevlje njej in sebi (in pasje plaščke ta kosmati). Izbiram si frizuro ter barvo šminke in laka za nohte. Izbiram si višino petk. Pospravljam omare in predale s ta malo in nizam zgodbe iz najdenih, že zdavnaj pozabljenih igrač in risb. Sama grem na sprehod in v službo. Sama grem v trgovino, no, poklikam na spletu. Likam njene spodnje majčke in njegove srajce in svojo najljubšo obleko. Sama izbiram in naročam okenske rolete in mreže proti cvetnemu prahu. Sama izbiram krožnike in lončke, s pikami seveda. Sama izbiram, kaj bom brala. Ampak izbiram tudi, kaj bo brala ta mala in kaj bo bral on. Sama pijem prvo jutranjo kavo. Sama kadim zadnjo cigareto pred spanjem. Tuširam psa. In ta malo in tudi sebe. On se tušira sam. Sama izbiram, kdaj bom vozila avto in kam bom šla, če sploh. Sama si izbiram sladko belo vino in dišečo penino in si ju sama kupujem. Solo, kljub temu, da sem v dvoje.
V dvoje pletem skupno prihodnost in obujam spomine na skupno preteklost. V dvoje kuham, pečem, se smejem, jezim, načrtujem, objukujem, obžalujem, se veselim, hitim in stagniram. V dvojino skočim na glavo in se zjočem. V dvojini pijem najslajšo penino in sladko mlečno kavo z najlepšim razgledom. V dvoje objemam ta malo in ta kosmato. V dvoje se vozim z avtodomom in z bordom in s kolesom in z rolerji in s kanujem. V dvoje igram tenis in hodim v hribe. V dvoje hodim na koncerte in na večerje in v Maribor (ki je res najino mesto, mesto najine dvojine) in v gledališče in v kino (joj, joj, joj, le kje so ti časi?).
Brez moje ednine, bi šepala tudi najina dvojina, naša množina pa ne bi obstajala. Svojega “solo v dvoje” ne menjam za nobeno množino. Hvaležna.
