Optimistka do konca in za vedno. Podprta z vsemi (skozi leta prebranimi) fantazijskimi pravljicami za velike in male, sem prepričana, da so konci vedno srečni. Da dobro vedno premaga zlo. Da ni konec, dokler ni vse na svojem mestu, prav in prijazno za vse. Kljub izkušnjam in lastnim napakam (iz katerih se kljub vsemu tu in tam kaj naučim), ki so mi z oči snela rožnata očala, sem prepričana v splošno dobroto človeštva. Verjamem, da so ljudje lahko prijazni, samo priložnost jim je treba dati. Da če bom jaz prijazna, skrbna, vestna in pravična, bodo takšni tudi drugi. Če ne danes, pa jutri ali naslednji teden ali drugo leto, enkrat pač že. Kljub vsemu verjamem v karmo, v to, da “za vsako rit palica raste” in sem še bolj prepričana v splošno pozitivno naravnost sveta, ko ta karma/palica zadane tistega, ki jo (po mojem mnenju) potrebuje.
Leta in vsakdan pa mi vendarle jasno kažeta, da nekaterih ljudi, ki so mi blizu na takšen ali drugačen način (da o ljudeh in situacijah, ki so oddaljeni za celo vesolje, ne izgubljam besed) ni mogoče/ne morem spremeniti. Danes lahko tako mirno zaspim, jasno zavedajoč se, da kljub moji strpnosti, dobri volji in neuničljivemu optimizmu (zaradi česar sem sama zase boljši človek kot včeraj in boljša duša, kot marsikdo v moji bližini), zoprna sodelavka ne bo čez noč postala simpatična, alergijske reakcije moje driskice ne bodo izzvenele z novo kremo, dragi ne bo nehal sejati trave in je nehal gledati rasti, lenobice v moji bližini ne bodo pokale od delovnega elana in tašča ne bo nehala preganjati naše štiritačke in je kriviti za pike, praske in rane (morda pa bo o tem nehala najedati vsem okrog sebe).
Srečo imam, da imam okrog sebe ljudi, ki jih imam rada in imajo radi mene. In še večjo srečo imam, da je trenutna situacija v vseh njih (ki so že tako ali tako dobrosrčni, prijazni, olikani in strpni) prebudila dobro. Zato ostajam optimistka v boljši jutri. Danes in za vedno. Dokler bom lahko stala (za svojimi besedami in dejanji).
