Nežna odhajanja

September je mesec koncev in začetkov. Meni mrzek že od nekdaj. Popolni začetki se bleščijo od sonca, bleščic ali mehurčkov v penini. Niso zaviti v hladno meglo. Ne spremljajo jih ledene dlani. Konci že, njim pritičejo meglice, hlad in temina. Res je september tudi poln sonca, upanja, veselja. A ne ta. Pa ravno ta, zame zadnji s trojko v dvomestni števki gub in sivih las. Pa ravno ta, v katerem sanjam in črtam nove poti, nove začetke in se tiho in počasi in nežno poslavljam od znanega, varnega, predvidljivega. Nežno in počasi torej odhaja še eno poletje, še en mesec, še en dan, še ena minuta. Toplo zaviti v spomine. Pa prav ta september, mesec nekje vmes, ki bi lahko bil poln nasmehov, prijaznosti in empatije do sočloveka, že od začetka kaže ostre zobe in grd obraz samovšečnosti, egoizma in nesprejemanja vsega in vseh drugačnih/drugačnosti. Mesec, ko bi lahko vsi skupaj (ob pogledu na tiste, ki prvič vstopajo v vrtčevske igralnice in šolske klopi) obujali spomine na lastna otroštva in jih spodbujali, dihali z njimi (pa čeprav skozi maske), tega ne zmoremo. Ne presegamo temine jeseni, ne povezujemo se, pozabljamo. Pozabljamo na najranljivejše med nami, tiste, ki jih vse še čaka. Tiste, ki so tu, a bodo odšli. In ko bodo odšli, njihovo odhajanje ne bo nežno. Neži me (skozi masko). Odhajaj (na test ali še bolje: na cepljenje).