Kadar je mama sama,
je šefica, je sama svoja.
Včasih bere, piše blog,
gre z avtom na en krog,
kliče moža in vse svoje punce,
sprehodi psa, gre po tatu ali dva,
razmišlja o otroku, možu in službi,
včasih si da duška v ženski družbi
in je ona sama,
a še vedno in vedno najprej mama.
Kadar je mama sama,
vedno reče, da bo počivala,
a se vedno izkaže, da je pomivala.
Drgne kuhinjo, kopalnico in vse odtoke,
odganja bacile in bolezen,
da bo vse lepo in čisto
za njeno malo ljubezen.
Kadar mama čisti in pomiva,
je čisto okej:
glavo ima hkrati prazno
in polno novih norih idej.
Ko lika, drgne in lošči,
se ji boči pas in uživa,
ker lahko da svojo muziko ful na glas.
Kadar je mama sama doma,
se lepotiči in afna,
preizkuša meje in ugotavlja,
kaj vse je in kaj vse zna.
Zna biti glavna, prijateljica in hči,
zna biti prijazna in tudi zlobna,
da boli.
Zna biti ljubimka
in frendica za vsak dan,
trmasta kot kura
in princeska, ki jo skriješ v dlan.
Kadar je mama sama doma,
je lahko vse, kar hoče,
in ko o tem razmišlja,
se včasih zjoče.
A kadar je treba, je mama le mama:
mehka in nežna kot zimska pižama.
Mami namreč pomaga,
da je včasih sama.
Takrat v glavi in srcu spravi stvari v red
in tam najde kup občutkov in tudi besed,
puhastih in sladkih
kot prvi poletni sladoled.
Izbrska, ureja in zlaga besede in želje.
Zate in tebi.
Za popotnico v življenje in v dni,
ko bosta obe veliki
in se bosta videli le od daleč –
po medmrežni sliki.
Takrat bo mama malo žalostna,
kadar bo sama, brez tebe.
Ponosna nase in nate
in na vse, kar ti je dala,
hvaležna za »žensko«,
kakršna boš postala.
